(BELEŽKA IZ BELEKA) Bajbaj, Belek

Pred pol osmo zjutraj sem šel včeraj pod tuš; več kot štiri ure in pol pred vzletom letala na letališču v Antalyi, ki je od Beleka oddaljeno slabe pol ure vožnje. Za začetek zadnjega dne v Turčiji sem doživel - hladen tuš. Dobesedno, ker sem se tako odločil. Kot tudi v prenesenem pomenu, saj sem v sobo prejel klic, da me pred hotelom čaka prevoz.

Kako? Že? Receptorja sem prosil za pet minut. K sreči sem imel vse že spakirano. Le mobitela in računalnik sem moral spraviti v nahrbtnik, da sem po poti lahko pisal. A še isto minuto je sledila ponovitev neprijetnega zvonjenja sobnega telefona. "Ne bo čakal," je dejal glas na drugi strani. Ko sem prispel pred hotel, je bil tam taksist, a ni čakal name. V recepciji, kjer dan pred tem niso vedeli, kdaj naj bom pripravljen za odhod, so se prav tako čudili zgodnji uri prevoza.

K sreči so me v NK Maribor povezali z Marjanom Horvatom. Prekmurcem, ki v Sloveniji organizira priprave nogometnih ekip, v Turčiji pa je obiskal klube, s katerimi sodeluje. Ter sklepal nova poznanstva in posle. Pobral me je na poti do letališča. Pred tem sva imela še čas za zajtrk in kavo.

Se pa vsem Turkom in Turkinjam ne mudi tako zelo, kot se je tistemu, ki naj bi me pobral včeraj zjutraj. Pristop večine mi je bližje.

Ko sem v Beleku kupoval baklave za darila domačim, mi je prodajalka med zavijanjem prvega paketa ponudila eno v pokušnjo - in je čakala na mojo reakcijo. Ko je zavijala še drugega, je spet pripravila degustacijski krožnik, tokrat z mlečno baklavo. "Mmm, zelo dobro," sem dejal in prosil za račun, da bi čim prej odšel naprej po opravkih. Prijazna domačinka pa kar ni hotela prekiniti pogovora, ki ga je vodila kar v turščini.

Veliko časa bi lahko porabil tudi na bencinski črpalki, kjer mi je skušal trgovec pojasniti, da ne morem kupiti samo enega izdelka. Kazal je na čokoladice, pijače. Jaz sem mu kazal uro in mu govoril, da se mi mudi. Če sem želel pravočasno do letališča, pa sem vendarle moral vzeti še nekaj. Čokoladico in kokakolo, ki mi ju je ponujal. Potem se je ob dodatnem evru in pol v blagajni široko nasmejal in mi za slovo od Beleka dejal: "Bajbaj."