(DNEVNIK IZ BELEKA) Prihod Acuna Ilicalija me je spomnil na Kemala. Oba so pričakali kot bogova

Nekaj minut pred pripravljalnim obračunom Maribora in TSC-ja v Beleku sem izvedel, da bo na tekmo prišel tudi Acun Ilicali. Dan prej je bil v Adani, kjer je Fenerbahče, katerega podpredsednik je, visoko slavil s 4:0. Antalya, blizu katere so Mariborčani na pripravah, je nekje na pol poti od Adane do Istanbula. Med prisotnimi v športnem centru Calista je bilo čutiti vznemirjenje pred prihodom šefa med nekaterimi člani vijoličaste odprave, predvsem pa med domačini, ki so bili pričakali turškega (vele)zvezdnika.

Da pride šele po polčasu, so mi na začetku dvoboja dejali predstavniki kluba. Priznam, tudi sam sem nestrpno pogledoval proti parkirišču, da bi ga čim prej ujel v objektiv. In smo čakali ... Maribor je med tem prejel dva gola, šefa pa ni bilo. Ko bi le videl, da so okrepitve potrebne, sem se za trenutek postavil v kožo navijačev vijoličastih. Ti mi namreč vsak dan pišejo, da naj z vprašanji o okrepitvah čim prej soočim odločevalce v Ljudskem vrtu. Pred odhodom v Belek sem bralke in bralce pozval, naj povedo, kaj jih zanima in o čem bi radi brali.

Pa smo ga dočakali. Bilo je sredi tretje četrtine tekme, ki je bila razdeljena na štiri dele po 30 minut. Pred mistrom Iličalijem, kot ga naslavljajo v NK Maribor, je bila četica večinoma v črno oblečenih ljudi, za njim prav tako. Nekaj varnostnikov, nekaj prijateljev, sodelavcev, poslovnih partnerjev in kakšen prisklednik. Tudi Mirsad Türkcan, nekdanji "enbeajevec", zdaj pa tesni zaupnik in prijatelj lastnika Hull Cityja in šefa NK Maribor, je prišel in v materinščini pozdravil člane NK Maribor. 

Predstavniki vodstva Maribora so ob prihodu šefa vstali, odšli so proti vrhu tribune, kjer so domačini iz lož za visokega gosta prinesli oblazinjen stol. Ilicali in mariborska delegacija so si segli v roke. Turek je sedel na stol nad Štajerci, v nadaljevanju tekme je večkrat telefoniral, ves čas pa so bili vanj usmerjeni pogledi.

Ko so ga predstavniki Maribora posneli za svoje spletne kanale, je čez ograjo v iskanju čim boljšega kadra viselo nekaj posameznikov. Ko sem s pogovorom z Ilicalijem zaključil sam in se je hotel odpraviti na srečanje s trenerjem Maribora ter športnim direktorjem, je le stežka naredil nekaj metrov, saj so ga za skupno fotografijo prosili vedno novi in novi domačini.

Med spremljanjem teh prizorov, ki sicer ne bi bili nič posebnega, če se ta obisk ne bi zgodil povsem nenapovedano, sem se spomnil na obsesijo Slovenk in Slovencev izpred nekaj let. Na Večeru so me kot najmlajšega sodelavca leta 2018 poslali v nakupovalno središče, ko je tja prišel neki Kemal iz žajfnice, ki jo je takrat predvajala ena od slovenskih televizij. Kemal je šel hitro v pozabo. Kako bo z Ilicalijem?