Da je bil obračun z Egiptom z naskokom najpomembnejši na svetovnem prvenstvu, se je v zagrebški Areni čutilo, še preden sta norveška sodnika prvič pihnila v piščalko. V zraku je bila napetost, na kocki je bilo veliko, največ na tem mundialu. Slovenska zmaga bi ohranila upanje za preboj med najboljših osem. Tja, kamor so si želeli še preden so prišli v Zagreb. Pred tekmo so vsi po vrsti zagotavljali, da se bodo vrgli na glavo, a veliki met jim ni uspel, rokometna evforija, če ji sploh lahko tako rečemo, je končana. Slovence zadnja tekma na turnirju čaka v nedeljo, ko se bodo pred razprodano Areno udarili s Hrvaško. A rezultat bo štel le za razvrstitev od 9. do 24. mesta. Vrata v izločilne boje so zaprta. Zaklenjena.
Egipt - Slovenija 26:25 (16:14)
Arena Zagreb, gledalcev 5250, sodnika: Jorum in Kleven (Nor)
EGIPT: Hendawy, Aly 6 obramb, Omar 5, Hany, Abdou 1, Khairi, Tarek, Elmasry, Elderaa 6, Yousri, Ramadan, Abdelwahed, Nafea 3, Adel 5, Zein 3, Sanad 3.
SLOVENIJA: Ferlin 9 obramb, Lesjak 1 obramba, Blagotinšek, Janc 8, Dolenec, Kljun, Slatinek Jovičič 3, Kodrin, Zarabec 2, Horžen, Ovniček, Makuc, Kavčič 3, Mačkovšek 1, Novak 1, Vlah 7.
Naši rokometaši so sicer tekmo odprli brezkompromisno, ne le v obrambi, kjer že na preteklih tekmah niso razočarali, tudi v napadu so bili hitrejši, z nekaj domiselnimi akcijami, tudi streli od daleč. Selektor Uroš Zorman je priložnost za igro hitro dal tudi Juretu Dolencu, ki je v ekipi zamenjal poškodovanega Nejca Cehteta. Videlo se je, da si želijo čim prej napraviti razliko, si ustvariti oprijemljivejšo prednost. V napadu so nekaj lepih priložnosti pripravili Mihi Kavčiču, ki je na tem mundialu že večkrat dokazal, da je iz pravega testa. A čeprav je bila slovenska igra precej bolj tekoča kot v preteklih dneh, je v napadu še vedno (pre)večkrat zmanjkala pika na i, kak gol več bi gotovo padel tudi ob manj tehničnih napakah. Število teh so res zmanjšali, a ne na minimum.
Ko je sredi prvega polčasa Egipt vodil z dvema goloma razlike, je med naše rokometaše zarezala nova poškodba. Z bolečinami v desnem kolenu so z igrišča odnesli Roka Ovnička, faraoni pa so še naprej igrali svojo igro, izkoristili so našo nezbranost in prednost povišali na štiri gole. Alarmi takrat še niso zvonili, gotovo pa pogled proti semaforju ni obetal. A prehitro je še bilo, da bi se vdali, Slovenci so raje z izjemno serijo, eno najboljših na tem turnirju izenačili na deset. V tistih trenutkih so dokazali, da niso pozabili biti hitri. Na samozavesti je po petih imenitnih zadetkih gotovo pridobil tudi kapetan Blaž Janc, ki je bil gonilna sila že na lanskih olimpijskih igrah. Ni veliko manjkalo, mogoče kakšna obramba Klemna Ferlina in Urbana Lesjaka, pa bi se prednost do odmora, kamor so odšli z minus dvema goloma, še bolj stopila.
Igra v obrambi tudi v drugem delu ni bila vprašljiva, povrh vsega je svoje minute imel Ferlin. Šepal je napad, kjer Slovenci na postavljeno obrambo faraonov niso našli pravih idej. Pogrešali smo hitre polprotinapade, hitrejše kroženje žoge. Egipčani si sicer zaradi prav tako slabe realizacije v napadu večje prednosti niso ustvarili, bili so dva, tri gole spredaj, z nekaj odličnimi obrambami je postregel Mohamed Aly. Pet slovenskih golov v dobrih dvajsetih minutah je bilo enostavno premalo za preobrat. Žarek upanja je sicer zasijal slabe tri minute pred koncem, ko je Janc zabil svoj osmi gol, za Slovenijo so glasno navijali tudi hrvaški gledalci, a poraz, sicer minimalen, je bil neizbežen.