(INTERVJU) Zoran Zupančič: Očitno delamo dobro, vsi ne znajo tako

Odkar je leta 2018 postal glavni trener, je Zoran Zupančič iz slovenske ženske skakalne reprezentance ustvaril svetovno velesilo in osvojil praktično že vse, kar se je dalo: Emo Klinec je popeljal do naslova svetovne prvakinje, Uršo Bogataj do dvojnega olimpijskega zlata, Niko Križnar in Niko Prevc pa do velikega globusa, reprezentanco do pokala narodov. Pri tem velja omeniti, da so vse štiri omenjene tekmovalke - pri čemer je Križnarjevo in Klinčevo treniral že v Smučarsko skakalnem klubu Žiri - prav pod njegovim vodstvom prišle do prve zmage v svetovnem pokalu. Da bi se njemu, Niki Prevc oziroma celotni ekipi zahvalili za še eno uspešno sezono, so se tako planiški organizatorji posebej potrudili in naknadno pridobili ženski finale sezone (a ne na letalnici bratov Gorišek, temveč na veliki skakalnici, Bloudkovi velikanki), da bi tudi dekleta vsaj deloma občutila enkratno navijaško vzdušje, ki so ga pod Poncami praviloma deležni le fantje. Spomnimo: to se je enkrat že zgodilo, leta 2014, ko so na Bloudkovi velikanki sezono zaključila tako dekleta kot fantje - slednji zato, ker prenovljena letalnica še ni bila nared.

Zoran, kaj vam pomeni to, da so se planiški organizatorji dodatno potrudili in naknadno pridobili žensko tekmo v svoj program?

"Organizacijskemu komiteju (OK) Planica in Smučarski zvezi Slovenije (SZS) sem se že zahvalil, da sta dvignila roko in se potrudila, da izpeljeta eno od odpadlih tekem. Slovenija je bila kot ena od najmočnejših nacij že dolgo na vrhu seznama držav, ki naj bi prevzele eno od odpadlih tekem. To so storile že vse druge večje nacije. Vesel sem, da bo to ravno finale sezone, da bo prav v Planici in da bomo ob tem dvignili najbolj vredno nagrado v smučarskih skokih."

A finale ne bo na letalnici, kot bi kdo pričakoval, ampak na "le" veliki skakalnici. Je kaj grenkega priokusa ob tem, da deklet na planiško letalnico še ne spustijo?

"Vemo, da je deklet, ki lahko letijo, manj. Resda jih je vedno več, tudi nivo ženskih skokov je vsako leto višji, a v polete moramo iti postopoma. Na prvem mestu je vsekakor varnost - in ta konzervativen pristop se mi zdi dober. Splošno je znano, da ima Vikersund med letalnicami najlažji profil, zato dekleta tam že lahko letijo. Letalnice se po težavnosti razlikujejo, zato se bo šlo na druge postopoma."

Ali bi lahko Planica, pa četudi le s skakalnico, postala redno prizorišče ženskega svetovnega pokala, tako kot je Ljubno?

"Vsekakor. Planica je zibelka smučarskih skokov. V Planici se, tudi če vključimo ostale reprezentance, na splošno največ trenira. Sam bi si seveda želel, da bi postala stalno prizorišče. Je pa to stvar OK Planica in SZS, da to tekmo najprej ponudi oziroma se prijavi. V prvi vrsti je to vprašanje organizatorja, ali je zainteresiran in sposoben tekmovanje speljati, nato pa se na podlagi kandidatov sestavi koledar tekmovanj."

Z dvigom kristalnega globusa Nike Prevc v Planici - te možnosti Nika Križnar ni imela - se obeta še eno zgodovinsko poglavje smučarskih skokov pod Poncami ...

"Ja, to je plod večletnega dela. Če ti to uspe, moraš biti res stabilen skozi celotno sezono. Globus je samo pikica na i. Pomembno je, kaj se dogaja prej, kako je do tega prišlo. Vsekakor bo lepo dvigniti ta pokal pred domačimi navijači, saj bo vzdušje in veselje vseh prisotnih še toliko večje."

Pred sezono od Nike Prevc takšnega uspeha najbrž nihče ni pričakoval? Bolj smo računali na "staro gardo", Niko Križnar in Emo Klinec ...

"Nika Prevc je res presenetila, da je kot tako mlada tekmovalka to vse skupaj sploh zdržala. Smo pa po zelo uspešnem poletju vedeli, da lahko gredo v boj za globus vse tri omenjene tekmovalke. A v skokih je zelo pomembno, kako med sezono odmisliš moteče dejavnike, ostajaš osredotočen ... Če malenkost zaspiš, je po tebi. Biti v vrhu je plavanje v nemirnih vodah. Če dvakrat ne zamahneš, te odnese. Nika je že poleti dobro delala. Ni še bila na najvišjem nivoju, a s posameznimi skoki je dokazovala, da lahko pride zelo visoko. Ko smo rešili še nekatere težave, da je postala bolj stabilna - in da je začela skakati bolj naravnost, je tik pred zimo začela kazati vrhunsko formo. Morda smo bili v štabu presenečeni nad malce slabšim uvodom v sezono v Lillehammerju, a ko je prišla v ritem, je vse skupaj normalno steklo. Sam sem vedel, da smo poleti dobro delali, zato smo ohranjali mirnost in nismo delali drame. Posledično so se hitro začeli kazati vrhunski rezultati. Se pa lahko med sezono marsikaj zgodi in podre - enim se ne zgodi nič, drugim vsak dan kakšno presenečenje, ki jih lahko vrže s tira. Potem je pri tekmovalcih vse odvisno od volje, ali nekaj vzamejo kot oviro ali le kot izziv, ki ga je treba razrešiti." 

Je pa Nika Prevc le zadnja v plejadi tekmovalk, ki ste jih kot trener A-reprezentance spravili na svetovni vrh. Imate kakšno posebno čarovniško palico, recepturo, ki pri vseh vžge, ali je vsaka tekmovalka zgodba zase?

"Vseh skrivnosti kot trener seveda ne smem razkriti. V športu so pred teboj vedno neke ovire, ti pa moraš iskati rešitve zanje. Univerzalnega recepta ni. Celo ista tekmovalka ima lahko v različnih obdobjih isto težavo, denimo v počepu, pa se tega več ne da z isto metodo rešiti. To so smučarski skoki - telo se malenkost spreminja, občutki se spreminjajo, skakalnice so med seboj malenkost drugačne ... Že sama višina zaletne rampe vpliva na marsikaj. Da ne govorimo o tem, kaj se vse da narediti iz telesa. Vedno je vse odvisno od ciljev tekmovalk. Jaz jih vedno vprašam, kam merijo. Ponavadi najvišje. In ko imamo cilj, naredimo načrt za dosego cilja. To trdo delo je potem treba sprejeti. Če je opravljeno, rezultati ne morejo izostati, če ne, pa je treba sprejeti posledice neuspeha."

Pred dvema letoma ste nameravali odstopiti z mesta trenerja tudi zato, ker niste čutili, da so plodovi vašega dela dovolj cenjeni. Je zdaj kaj bolje?

"Ne vem, to je morda vprašanje za koga drugega. Lahko pa rečem, da se razmere vsako leto nekoliko izboljšujejo. Glede na vrednost in pedigre naših tekmovalk bi pa morali imeti še vsaj petkrat toliko. Dejstvo je, da smo pač majhni, majhna ekipa, in si ne moremo privoščiti toliko ljudi v štabu, kot jih imajo denimo Avstrijci. Smo pa lahko zadovoljni, da očitno delamo dobro. Vsi ne znajo tako."