(OLIMPIJSKI DNEVNIK) Drugačen Pariz

Uroš Gramc Uroš Gramc
07.08.2024 05:31

Na poti proti prizorišču, kjer pričakujemo enega od vrhuncev za slovenski šport.

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Morda so s postavitvijo številnih policijskih patrulj želeli očistiti ulice kriminala, a treba bi bilo dosti več kot tritedenski olimpijski vrvež, da se zgodi kaj takega.
EPA

V enajstem dnevu po otvoritvi olimpijskih iger, ko smo že začeli odštevati do konca, smo se podali na novo prizorišče, kjer pričakujemo enega od vrhuncev za slovenski šport. Za Le Bourget, kjer bo po Tokiu drugo zlato kolajno lovila Janja Garnbret, ne bi mogli reči, da je klasično pariško prizorišče, čeprav uradno sem spada. Ni v bližini svetovno znanih turističnih znamenitosti, ni v uglednem delu mesta, ravno nasprotno.

To je Seine-Saint-Denis, pot do tja je v bistvu nadaljevanje okoliša Saint-Denis, kjer smo nastanjeni. Zelo zgovorne so besede kolega, ki je med vožnjo z avtobusom dejal, da tu skozi ne bi šel peš niti podnevi. Kaj so prireditelji razmišljali, ko so tja postavili začasno plezalno steno, ne vemo, verjetno pa si niso postavljali iluzij, da bi dvignili kakovost življenja tamkajšnjih prebivalcev, večinoma migrantov. Ko greš mimo bazarja Fatima, se ti zdi, da si prišel v Alžirijo, v severno Afriko, še dlje si že v pravi "črni" Afriki, v kateri srečaš ljudi, ki kupujejo sadje in zelenjavo, plenice, a ne bi tam želel vzgajati svojih otrok.

Morda so s postavitvijo številnih policijskih patrulj in ekip komandosov želeli očistiti ulice kriminala, pregnati tatove, dilerje in narkomane, kar jim je delno uspelo, a treba bi bilo dosti več kot tritedenski olimpijski vrvež, da se zgodi kaj takega. Organi pregona ne trznejo, ko prečkaš križišče pri rdeči luči, niti se ne ukvarjajo z narkomani, ki se sredi belega dne pretepajo na ulici, polni turistov. Pustijo pri miru tudi brezdomce, ki ležijo na asfaltu in pred svojimi bivališči (šotori) postopajo pod mostovi.

Če odštejemo noči, ko se raje držimo obljudenih krajev blizu hotela, je najhuje ob jutrih. Še preden se zavlečejo kam v osamo in za sabo vlečejo blazine, jogije, ko gledajo v prazno, se opotekajo ali pogovarjajo sami s sabo, se kregajo s svojim drugim jazom, kričijo nanj. Niso to lepi prizori, a tudi to je olimpijsko mesto. Tudi to je Pariz, kjer ti je včasih žal za te ljudi, a večkrat te zaskrbi za varnost, za življenje, ki se zdi v teh koncih ušivo, vredno zelo malo. Ničvredno. Danes si, jutri te ni, če se komu od teh utrga, si misliš. Pa so menda pred igrami ulice že precej "očistili". 

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.

Več vsebin iz spleta