Uroš Gramc
Pokopališča niso kraj, kamor bi človek rad zahajal, ampak kakšna pač preraščajo prostor, kjer prižigamo svečke, žalujemo in se spominjamo ljudi, ki so nas zapustili. Pariz je tudi glede tega posebno mesto. Močno se mi je vtisnil v spomin prizor izpred let, ko smo obiskali največjega in najbolj znamenitega, pa tudi menda najbolj obiskanega na celem svetu – Pere Lachaise. V dobrih dveh stoletjih, odkar je Napoleon odredil to počivališče umrlih, je dobilo številne znane "prebivalce", kot so Frederic Chopin, Edith Piaf, Oscar Wilde, Jim Morrison, kakšen pa je verjetno še na čakalni listi. Ja, prav ste prebrali, tudi posmrtne želje imajo nekateri posebne in Pere Lachaise ima tak seznam.
Ampak pustimo to ob strani, zanimivi so bili prizori ob obisku groba 'frontmana'' skupine The Doors, kar nas je kot najstnike najbolj zanimalo, ker smo takrat pač poslušali to glasbo in se nad njo navduševali. Očitno ne tako močno, kot nekateri drugi tam na pokopališču, za katere je Morrison bog. Vsaj tako so ga častili še po smrti, padali na kolena, zlivali flaše viskija in v nagrobnik smuščajo dimčke.
Nekatere reči so res večne
Letos sem se teh prizorov spomnil pred prihodom v francosko prestolnico. Ob obisku bosanske, kjer smo zašli na Koševo, nekoč nogometno igrišče, od vojne pa grob številnih Sarajevčanov. Povsem drugačna, grozljiva izkušnja, vam povem, kot strnišče štrlijo spomeniki iz zelenice, ki bi morala imeti povsem drug namen. Malce smo se pomirili nedaleč vstran, na pokopališče Bare. Sestrična, ki ima nek fetiš na te zadeve, nas je vodila, meni pa se je pel Zenica blues od Zabranjenega pušenja. Saj poznate ono, "ali Hakija, nikad neče sa Bara, sa Bara se niko ne vrača". Ja, to je ta Bare, za katerega do letos nisem vedel, kaj je, čeprav sem to pesem slišal že tisočkrat.
V verzih je očitno skrito marsikaj, pa v pisani besedi tudi, in to lepega. Kako drugače si razlagati številna srca, odtise našminkanih ustnic, šopke rož, cvet sončnice, fotografijo, pisma in druge reči, ki krasijo grob Jean-Paula Sartreja, vodilnega francoskega filozofa 20. stoletja in Nobelovega nagrajenca, ki ob izvoljenki Simone de Beauvoir počiva na še enem znanem pariškem pokopališču Montparnasse. Možakar je nekaj moral delati prav, da ga številni še vedno obožujejo in častijo. Nekatere reči so res večne, razmišljam, ko možakar par deset metrov vstran ob izhodu potegne vrv od zvonca in naznani zaprtje. Na hitro me predrami, ker čeprav je bilo prijetno spokojno, česar v Parizu nimam ravno v izobilju, ne bi želel v tej družbi ostati čez noč. Bolj me mika živahna, olimpijska na sprejemu odbojkarjev v Slovenski hiši, ki so si zagotovo že nadeli nasmehe, čeprav prezgodaj potujejo proti domu.
