Včasih nogomet spiše najbolj nenavadne življenjske zgodbe. Tudi za Lovra Grajfonerja je imel prihranjeno eno prav posebno. Fant iz Gornjega Doliča v občini Mislinja, po nogometni in oni čisto pravi ljubezni pa že zdavnaj Mariborčan, je bil še lani poleti član kluba iz Ljudskega vrta. Nato se je odpravil na prvo tujo nogometno avanturo, na Ciper. Danes? Z Ukrajinci živi nogomet sredi vojne! Februarja je podpisal pogodbo z Minajem, klubom s skrajnega zahoda Ukrajine. Devet dni pozneje so Rusi začeli vojaško invazijo. "Kot da nekdo ne bi hotel, da igram nogomet," se po vseh peripetijah v zadnjem času 22-letni Lovro Grajfoner nasmehne v telefonski zvezi med Mariborom in Užgorodom.
Edini Slovenec, ki vztraja
Ko so 24. februarja čez ukrajinsko mejo na vzhodu prihrumeli Rusi, se je pripravljal za jutranji nogometni zbor. "Namesto da bi igral nogomet, sem kmalu pakiral kovčke. Mene in dva Hrvata so takoj poslali domov," razlaga Grajfoner. "Saj je le 15 minut do meje s Slovaško, šest ur vožnje do Maribora. Ampak tisti prizori ... Vrste pred bencinskimi črpalkami, pred bankomati, trgovine pa, kot da bi jih kdo izropal."
Prvenstvo Ukrajine so takrat prekinili. Ko se je začela vojna, je imel vodilni Šahtar iz Donecka dve točki več od Dinama iz Kijeva, Minaj je bil predzadnji, petnajsti, naslova prvaka niso dodelili nikomur. Ukrajinsko prvenstvo je ostalo nedokončano, Grajfoner pa brez ene same tekme. Nekateri klubi so bili naenkrat brez nogometašev in trenerjev, ki so šli na fronto, prav vsi so izgubili cele čete tujcev. Ti so unovčili odločitev Fife, da smejo začasno, do 30. junija prihodnjega leta, prekiniti pogodbe z ukrajinski klubi. Po zadnjem štetju je v prvi ligi Ukrajine še 42 tujcev. In med njimi Grajfoner. Edini Slovenec.
Rudi Požeg Vancaš je zapustil Černomorec iz Odese in pred dnevi podpisal za Koper. Benjamin Verbič se je iz kijevskega Dinama preselil h grškemu Panathinaikosu. Matija Rom je Kolos iz Kovalivke zamenjal za hrvaški Jadran, zdaj igra za Šibenik. Najbolj je bolel beg brazilskih asov, Šahtar zato toži Fifo za 50 milijonov evrov zaradi izgubljenih odškodnin. "Na dobrodelni tekmi smo bili skupaj, govoril sem z Darijom Srno, legendo in zdaj športnim direktorjem Šahtarja. Oni vseeno nimajo finančnih težav. Šahtar je za vse nas preostale še vedno drugi svet," pojasni Grajfoner.
Ugasnjene luči Zelenskega
Še prej je bil štiri mesece doma. Pojavilo se je nekaj drugih nogometnih opcij, najresnejša v Kazahstanu, a se ni izšla. Tako so mu po predčasnem koncu sezone preostali treningi. Čakanje. In spomini na mariborske nogometne zmage. "Mene je Muamer Vugdalić pripeljal v Maribor. Skupaj smo igrali Matko, Žugelj, Kolmanič, Celar, Ogrinec ..." našteva. "Bili smo kadetski in mladinski prvaki Slovenije, bili smo prva slovenska mladinska ekipa, ki je zmagala v skupinskem delu lige prvakov za mlade. Danes, če bi še bili skupaj, bi zlahka igrali v prvi ligi," doda z nasmehom.
"Tekmo smo igrali tri ure in pol. Trikrat jo je prekinila sirena in trikrat smo končali v zaklonišču"
Potem pa je poleti, menda na ukaz predsednika Zelenskega, Ukrajina šla v drzen eksperiment. Za dvig morale državljanov in vojske, za nekaj zabave in veselja, za ultimativno kljubovanje Rusom. Napadena država se je odločila, da 23. avgusta začne novo nogometno sezono! Oditi nazaj? Seveda so bili doma pri Grajfonerjevih pomisleki: "Tudi moja punca, Mariborčanka, je bila proti, da se vrnem v Ukrajino." Kaj ne bi bila, to je bila pot v negotovost. Hrvat Dominik Mihaljević, denimo, ki je pozimi v Minaj prestopil iz sežanskega Tabora, se ni vrnil. Zdaj igra za Vukovar. A še ko se je Grajfoner odločil, se je spet zapletlo. "Urejanje delovnega vizuma je trajalo tako dolgo, da nisem mogel igrati prve tekme. S potnega lista so narobe prepisali moje podatke," pravi mladenič s poklicem nogometaša zvezne vrste.
Nogometna logistika in birokracija sta bili pred začetkom sezone v Ukrajini ena sama improvizacija. Seveda povsod ni mogoče igrati. Prve tekme so bile večinoma na olimpijskem stadionu v Kijevu, tu so še druga nogometna mesta stran od najbolj krvavega vzhoda, kot so Lvov, Kovalivka, Užgorod z Minajem ... A mladi Slovenec je na potovanjih s svojim klubom vendarle trčil ob vojno: "Bili smo v hotelu blizu rezidence Zelenskega, mučna tema povsod naokoli, luči ugasnjene za primer raketnega napada. Na mestu, kjer je bila še nedavno frontna linija, gledaš strelske jarke, položaje za ostrostrelce, barikade, kjer so vojaki čakali ruske tanke. Za dvig morale so ruski tanki razstavljeni po Kijevu, na njih piše, kdaj in kje so bili uničeni."
"Na telefon dobiš alarm, ko je nevarnost, da raketa zadene nuklearko
v Zaporožju"
Ni tujcev, ni VAR-a, je pa ponos
Zdaj je za moralo tu še nogomet. Posebna liga terja posebna pravila. Če se med tekmo oglasi sirena za zračni napad, sodnik prekine igro, sledi beg v zaklonišče, ki mora biti največ 500 metrov od stadiona. Kjer ga niso imeli tako blizu, ga je bilo treba na hitro zgraditi. Če preplah traja več kot uro, igrajo dalje naslednji dan ali takoj, ko je to mogoče. In tako se je začelo ... Gol! S tišino na tribunah. Kajti igra se brez gledalcev. Metalist iz Harkova ga je v Lvovu zabil domačemu Ruhu. Nato pa alarm! Iz oddaljenosti je bilo ob vpitju nogometašev med igro komaj slišati sireno. Oni bi še kar igrali ... Da je moral posredovati uradni napovedovalec in prek mikrofona prositi: "Pojdite v zaklonišče!" V njem so, stisnjeni na nekaj kvadratnih metrih, skupaj sedeli vsi, igralci obeh moštev, oba trenerja, sodniki, pobiralci žog, funkcionarji in novinarji. "Hej, igrajmo kar tukaj," se je na posnetku, ki je zaokrožil po svetu, pošalil eden od nogometašev. Še trikrat so evakuiranci prišli na enako idejo. Kajti štirje alarmi za ruski zračni napad so tekmo zavlekli na štiri ure in pol.
Vojna je razdejala tudi finance ukrajinskih klubov. Pa ne le finance. Prvenstvo so začeli z dvema prvoligašema manj. Kluboma iz Mariupola in Černigova, raketiranih, razbitih mest, so dovolili, da izpustita to sezono in se vrneta v prihodnji. Ali ko bo pravi čas za to. "Tudi nam so konkretno zmanjšali plače," poroča Grajfoner. A v Ukrajini vseeno vztraja. "Že ko sem prišel, sem to priložnost vzel za odskočno desko. In tako je ostalo." Njegov Minaj je prej vas kot mestece, nekakšna ukrajinska nogometna različica Beltincev, ki so nekoč strašili po slovenski prvi ligi. A vse dobi večje dimenzije, ker je Minaj pripet ob Užgorod, mesto, kjer imajo Grajfoner in kolegi vse. "Prave pogoje, dober trening center, stanovanje zraven stadiona Avangard. Tam bi igrali ligaške tekme, če ne bi bilo vojne. Zdaj so tam klubi brez doma, kot je Metalist iz Harkova, mi smo v Minaju."
Vse imajo razen gledalcev. Toda za nogometno sproščanje državljanov Ukrajine, eno redkih zabav v času vojne, je poskrbljeno: "Poseben televizijski program so odprli, zdi se kot nekakšen ukrajinski nogometni Netflix. Veliko zanimanje za nogomet je. Okej, v tej sezoni ni sistema VAR in večine tujcev, a nogomet je tu vendarle na višji ravni kot v Sloveniji. Saj mi imamo kup talentov, to nikoli ni bil problem. A manjka nam marsikaj okoli tega, kar nogomet naredi pravega. Ukrajinci to še v času vojne imajo, od ukrajinske muzike na vsaki tekmi. Tisti ponos, da je liga res tvoja. Dobra."
Zaradi Zaporožja tulijo telefoni
Saj se je med vojnami že marsikje igral nogomet. Ne le oni, ko so se v improvizaciji zbirale vojaške ekipe in udarile tekme ob strelskih jarkih. Leta 1993 so igrali tudi po posameznih območjih Bosne in Hercegovine. Razdeljeni, seveda. Hrvati so imeli svojo ligo v Hercegovini, Srbi v Republiki Srbski, Bosanci v delu Bosne ... In tako so leta 1995 imeli tam tri prvake, Široki Brijeg, Boksit iz Milićev in Čelik iz Zenice, na treh nogometnih frontah so igrali vse do leta 1998. V Ukrajini je vendarle drugače. V vedno bolj visokotehnološkem bojevanju lahko raketa vsak trenutek udari od daleč. Zato tudi na skrajnem zahodu Grajfoner živi vojno.
"Prijateljsko tekmo na dan neodvisnosti Ukrajine, 24. avgusta, ko so drugi začeli ligo, mi pa smo morali preložiti obračun z Lvovom, smo igrali tri ure in pol. Trikrat jo je prekinila sirena in trikrat smo končali v zaklonišču. Zdaj je tako, da že na telefon dobiš alarm za grožnjo jedrskega napada. Ko je nevarnost, da raketa zadene nuklearko v Zaporožju in bi se sevanje hitro razširilo povsod. Ravno pred dvema ali tremi dnevi sem spet dobil opozorilo, to tuli kot noro. V Užgorodu ta hip hude policijske ure ni, bifeji in nočni klubi se zaprejo ob 22. uri, med sireno seveda takoj zaprejo vse. Tako je pri nas, ponekod je seveda strožje."
In če je to sploh pomembno, ko pa je nogomet v državi zdaj predvsem za ponos: v ukrajinski ligi vodi Kolos iz Kovalivke. Šahtar je drugi, nekoč največji Dinamo Kijev komaj enajsti. Grajfonerjev Minaj je z včerajšnjim porazom proti Lvovu, edini gol je padel v 91. minuti, obtičal na devetem mestu. To je bila tekma, kakršna je možna le v vojni - z 22 Ukrajinci na igrišču, s še 22 ukrajinskimi rezervisti. Tujci? Le on, Slovenec. Na tribuni stadiona v Minaju, saj zaradi poškodbe kolena ne igra. "Šele čez kakšna dva tedna začnem. Tekma pa ... Z igralcem več smo bili 50 minut, pa nismo znali dati gola." A tudi takšen nogomet je - upanje. "Ja, upanje, da bo nekega dne spet vse po starem," pritrdi Lovro Grajfoner, "dokler ni, nogomet pomaga, da se dnevi zdijo bolj normalni."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
