(VAŠ GLAS) Tote vizije in zablode: Se Lisica še vrne domov?

Ker nam je Saša Arsenovič obljubil mariborsko skladišče snega, misli švignejo k tovarni snega, ki smo jo že prej imeli pod Pohorjem. H kontejnerju, ki ni rešil Zlate lisice. Ampak okej, zdaj bo drugače. Da ne bo pomote, ne šimfamo. Optimisti, vizionarji, sanjači so bili skozi zgodovino vedno dobrodošli. Realni cilji so za dolgočasneže in ne prinesejo napredka. A v športnem Mariboru so že bili drzni projekti, ki so se izkazali za utopične. Pa niso bili vedno snovalci idej krivi. Naleteli so na ovire, ki so segale od denarja in politike do - smiselnosti. Poglejmo si jih nekaj ...

NK Maribor, d.d. Bila je preveč revolucionarna ideja za svoj čas. Ko smo poleti '99 sedeli Jože Jagodnik, Željko Fundak in jaz, je železni Joža v evforiji, ker se je NK Maribor uvrstil v ligo prvakov, razglasil - klub bo delniška družba. Naposled se je sesul pod težo pogodb, lastninjenje se je namesto na Ljubljanski borzi šel v boju z navijači, ki so prek skupščine hoteli prevzeti klub.

Prvoligaška košarka. Če bi dobil evro za vsako idejo o združitvi mariborske košarke v dobrega prvoligaša, bi zdaj imel pet evrov. Za rundo pri šanku dvorane Tabor, kjer se radi menijo o tej žalosti. Do leta 2015 smo v mestu imeli prvoligaša. Šel je v stečaj in sledile so mnoge obljube, leta 2019 tudi o ligi ABA. Danes je MB-košarka z Branikom v tretji ligi vzhod.

Univerzijada. Šampionski projekt mesta. Vreden ca. 250 milijonov evrov. Kanglerjev projekt, po katerem bi bil Maribor danes neprepoznaven. S skakalnico, cestami ... Žal je bil proračun študentskega spektakla 2013 neprepoznaven za vse druge. Od Bruslja, kjer je donela harmonika, ko smo dobili univerzijado, je ostal le slogan Mi smo nared. Pravšnji slogan za vse večne čase za vse projekte v mestu.

Kraljica brez dvorane. Na Poljanah je bilo vse nared, načrti zrisani. Ampak atletske dvorane Maribor ni dobil. Zaradi olimpijskega festivala evropske mladine menda dobi vsaj dvorano za ogrevanje. Okej, zadovoljimo se tudi s tem. Če res bo. Ker še nič ne kaže, da bo.

Vladarji ledu. Bil je čas, ko sta Jesenice in Olimpija netila hokejsko evforijo po Sloveniji. Mi proti Avstrijcem, kaj je slajšega, če so nam že v nogometu pobegnili. Takrat je Andrej Verlič, guru mariborskega hokeja, razglasil: v ligo Ebel gremo! Dober milijon evrov bo dovolj, je izračunal. Z leti pa je usahnil še njegov osnovni projekt, Mariborčanke kot gospodarice slovenskega hokeja.

Pohorski hrošč. Za Zlato lisico, za turizem, za vse prihodnje rodove naj bi zaživela smučarska proga z Areha do Ruš. Danes se smučajo nekje do polovice. Ideja o spodnji polovici je propadla zaradi hrošča, imenovanega bukov kozliček. Zavarovane sorte, ob kateri ne smeš migniti z okoljskimi posegi. So smučarji, ki trdijo, da ga nikoli niso videli. Seveda ne, skriti se zna, sicer ne bi bil tako redek.

Viole in šah. Gari Kasparov je bil največji šahist, dokler se ni pojavil Magnus Carlsen. V Mariboru je ustanavljal šahovsko akademijo. Bila naj bi v stavbi na Lentu, kjer so Viole pozneje dobile telovadnico. Kanglerjev projekt je ustavil njegov županski naslednik Fištravec. Kasparov ima zdaj uspešen projekt na Hrvaškem. V Mariboru naj bi bil nezaželen, ker je protiruski, in to naj bi ustavilo investicije v mestu. Prava vizija.

Eurobasket. Nazadnje omenimo spektakel iz leta 2013, čeprav je morda največja bolečina mesta. In nazadnje ga omenimo, ker se zanj nihče v Mariboru ni zares potegoval, kar vdali smo se, da dvorana Tabor ni prava za EP v košarki. Igrali so v Ljubljani, Celju, Kopru in na Jesenicah.

Zamislite si, da bi vsi ti projekti uspeli. Bili bi srednjeevropski športni raj. Tako pa smo, priznajmo si, srednje revno mesto. Kjer vsaka super ideja pač ne gre skozi. Bo šla vsaj ta o jubilejni, 60. Zlati lisici v domačem kvartirju?