Je Romun, ki ima tudi avstrijski potni list, vodi poljski klub in slovensko reprezentanco. Gheoghe Cretu ima vpogled v našo odbojko od znotraj in od zunaj, zato zna še bolj ceniti, kaj je uspelo zdajšnji zlati generaciji, ki sicer odličja tega leska ni osvojila na olimpijskih igrah, kar si je močno želela. Po bolečem porazu s Poljsko v pariškem četrtfinalu je znal izbrati velike besede, primerno pretehtati uspehe, kar reprezentantom zaradi globoke žalosti morda ni uspelo. Tako je 55-letni strateg, ki je naše odbojkarje vodil v zadnjih dveh letih, odgovarjal na vprašanja slovenskih novinarjev
O premoči Poljske: "V takih dneh lahko ostaneš v igri le, če si res potrpežljiv in če narediš manj napak kot nasprotnik. Trpeli smo od začetka, a vsi vemo, da se ta ekipa vedno bori, ne glede na to, kako težko je. Mogoče nam je samo par točk manjkalo, da bi se obdržali v igri. Sploh te iz tesnih odločitev v ključnih trenutkih. Vsaka točka, ki je ne dobiš, je dvojno izgubljena."
O menjavi Tončka Šterna, ki je bil najučinkovitejši igralec doslej, z Rokom Možičem: "Trudil sem se nekaj spremeniti. V nekaj napadih mu ni šlo in potem mu je to verjetno malo zlezlo pod kožo. Toda ne le njemu, tudi pri drugih je bilo tako, začenši z mano. Poljska je izvajala velik pritisk z začetnimi udarci, nekajkrat so z Leonom osvojili tri, štiri točke v nizu. Mi smo kar dobro izkoristili priložnost, da smo servirali nanj. Ampak saj ste videli; ko se je Tonček vrnil, so bili tudi Poljaki kdaj le gledalci ob tej moči, ob tej hitrosti. Nič ne moreš storiti takrat, razen, da upaš, da bo nasprotnik naredil napako."
O zelo pomembni tekmi ob deveti uri zjutraj: "Igrali smo že v veliko težkih okoliščinah in za obe ekipi je bilo enako."
O odličnem letu z zaključnim turnirjem lige narodov in uvrstitvijo na olimpijske igre, kjer je manjkala le krona - kolajna: "Že biti tu je za veliko medaljo. Slovenija je najmanjša država kadarkoli na olimpijskem turnirju v odbojki. O tem je ta reprezentanca sanjala doga leta, pa ne le sanjala, trdo so delali, garali so. Ko poslušaš zgodbe starejših fantov, ti komaj postane jasno, koliko so žrtvovali. Zato uživajo tako veliko spoštovanje - od mene in ljudi v Sloveniji. Ogromno dela je potrebnega, da prideš sem, da prideš v četrtfinale, da prideš med najboljših pet na svetu. Moja država ima skoraj 20 milijonov ljudi, pa se bodo odbojkarji, če bo vse v redu z jakostno lestvico ob koncu iger, po 40 letih uvrstili na svetovno prvenstvo. Vi pa imate polfinale svetovnega prvenstva od predlani, bronasto kolajno z lanskega evropskega prvenstva in ekipo med najboljšimi osmimi na olimpijskih igrah. To veliko pove, kako velike športnike imate v odbojkarski reprezentanci."
O svoji prihodnosti, prihodnosti zlate generacije ter slovesu nekaterih igralcev: "Najprej se morajo ohladiti in potem razmisliti, kakšna bo njihova prihodnost, kakšna bo njihova vez z reprezentanco. Meni se je tu iztekla pogodba, ampak nisem še razmišljal o prihodnosti. Olimpijske igre so bile za nas najpomembnejše. Vrnil se bom na Poljsko, čaka me veliko dela (vodi klub Skra Bełchatow, op.p.), ampak na eni točki bom začel razmišljati. Za trenerja je vedno nekaj posebnega, da vodi ekipo, ki igra na tako visokem nivoju, na največjih tekmovanjih. Naslednje leto je svetovno prvenstvo, ampak v tem trenutku ne morem nič povedati, ker se moram najprej pogovoriti z družino. Če nekaj delam, počnem to stoodstotno, ne samo malo. Strokovni štab je v teh letih opravil odlično delo, zgradili smo čudovito družino oziroma so nas igralci sprejeli v njihovo družino. Užival sem v čisto vsakem trenutku."
