Kolesarji so na olimpijskih igrah opravili še s cestno dirko. Zelo zahtevno, kar 272-kilometrsko preizkušnjo je dobil Belgijec Remco Evenepoel, ki je postal prvi v zgodovini z dvojno krono, saj je prejšnjo soboto slavil tudi v posamični vožnji na čas. Družbo na odru za zmagovalce sta mu na veselje gostiteljev iger delala Francoza, Valentin Madouas in Chistophe Laporte. Od Slovencev je najboljše odpeljal Jan Tratnik, na ciljno ravnino je dobro minuto za zmagovalcev pripeljal v skupini, ki se je borila za bron, osvojil pa je osmo mesto. Luka Mezgec je bil uvrščen na 38. mesto, Domen Novak in Matej Mohorič, ki je imel 50 kilometrov do cilja, ko so se že razplamteli boji za kolajne težave s počeno zračnico, sta odstopila.
"Na takih dirkah moraš biti agresiven, tudi v Avstraliji sem skoraj bil srebrn. Nismo imeli ekipe, da bi lahko nadzirali. Najpomembnejše je bilo, da verjameš, potem se ti lahko izide. Jaz sem vase verjel, imel sem dobre noge. Sicer je bilo v zadnjih 50 kilometrih res težko, ko veš ne več, če si ali ne, ampak potem vidiš, da vsi trpijo. Nisem odnehal, ampak sem poskušal in poskušal in videl, da se lahko borim za najvišja mesta," je dejal Idrijčan. Ni bil le zadovoljen s četrto najboljšo slovensko uvrstitvijo. "Ponosen sem!" Boljši od njega so bili le Tadej Pogačar, v Tokiu je osvojil bronasto odličje, Andrej Hauptman je bil peti v Atenah 2004, Bojan Ropret pa sedmi v Los Anglelesu 1984, ko so vozili le amaterji.
Bila je to povsem drugačna predstava Tratnika kot v kronometru, ko še ni prišel k sebi od dirke po Franciji. "Vmes sem se malo spočil. Ni bilo neke hude matematike. Upal sem na dober dan in še vedno sem moral ta teden opraviti dober trening. Po Touru res ni bilo dovolj časa za pripravo na kronometer. In ob vseh tehničnih težavah ... Tisto je bil posran dan, za pozabit dan. Ampak sem šel domov in se motivral, prišel nazaj in vse naredil za najboljši rezultat." Povratek v domovino mu je zelo dobro del. "Že tako nisem bil skoraj nič doma. Za dva dni sem se popolnoma izklopil. Rekel sem si, da lahko dam le vse od sebe. Da vsaj napadem 80 kilometrov do cilja, in če ne bo šlo, ne bo šlo, odstopim in grem domov. Lahko bi si rekel, da sem vsaj poskušal, ampak noge so bile dobre in sem se boril do zadnjega."
Na ciljno ravnino je prišel s sedmimi kolesarji, ki so med sabo obračunali za preostalo mesto na odru za zmagovalce. "Odločalo je, kdo ima dober sprint. Sam ga nimam, še posebej po lanski poškodbi kolena, največ mi je vzela v šprintu. Dal sem vse, kar sem imel, to je bilo maksimum." Cestna dirka je bila za profesionalne kolesarje nekaj posebnega, ker je bil peloton zelo majhen, hkrati pa so dirkali brez radijskih povezav. "Ni bilo neke taktike, le voziti se spredaj, in če so bili napadi največjih nacij, je bilo treba biti zraven. Zmenili smo se, da je treba dirkati agresivno, če ima kdo noge, pa lahko napade. Ni bilo neke velike komunikacije in govorjenja. Temperature so bile idealne za dirkanje, vzdušje v Parizu na zaključnih krogih me je presenetilo in je bilo fenomenalno, majhna skupina pa je dirko naredila še težjo," je pred odhodom na dopust še povedal 34-letni Primorec, ki v drugem delu sezone vrhunec forme načrtuje za svetovno prvenstvo, kjer bo Slovenija s Tadejem Pogačarjem ciljala na mavričasto majico. In kaj bi prvi kolesar storil, če bi bil v Parizu? "Sigurno bi bil favorit, ampak favorit je bil tudi Wout van Aert, pa ga ni bilo spredaj. Toda Tadej je Tadej, njemu vse ustreza."
