Nimaš kaj, prišli smo po kolajno, so nam na vhodnih vratih Stade de France odločno dejali v šestčlanski delegaciji, ki ni prišla v Pariz le navijat, ampak predstavljat Slovenijo tudi na kulturnem, gospodarskem področju. Vsak glas s tribune je ob slovenskem atletskem vrhuncu teh olimpijskih iger štel. Ni jih bilo veliko, ki bi navijali za naša edina finalista, Tino Šutej in Kristjana Čeha. Še najbližji so ostali doma, ker Pariz ni poceni.
"Za 690 evrov so nama ponujali vstopnico," nam je povedal Ptujčan Sandi Turk, ki je s prijateljem že dan prej postopal okrog veličastnega objekta za 85 tisoč gledalcev, ki so ga zgradili za SP v nogometu pred 26 leti. Še sreča, da sta si ju zagotovila tri tedne pred prihodom za nekaj manj kot stotaka. "Načrtno sva to naredila in še sreča, ker drugače bi bila to misija nemogoče," je dejal Ptujčan, ki že dolgo spremlja someščana. "Že od takrat, ko je bil moje višine," se je zasmejal: "Lani sem že mislil iti na diamantno ligo v Doho, pa ne vem, zakaj sem odpovedal. Ampak končno sem tu, to je naš sokrajan, naš dečko. Skromen in delaven, garač od nekdaj, dečko in pol," je dejal Turk.
Všeč mu je Pariz, kjer ni "tako drago, če greš malo od glavnih znamenitosti", in kako olimpijsko "predelana" je francoska prestolnica tam, kjer so prizorišča. "Me pa malo preseneča, da ni olimpijske mrzlice po vsem mestu, več sem je pričakoval. Seveda pa je okrog prizorišč kar noro," je pristavil Miha Žnidaršič. Nekdanji atlet si je močno želel, da bi ptujskemu dvometrašu uspelo, da bi ga smola tokrat zaobšla. "Še vedno se trudim atletiko čim bolj spremljati. Navdušuje me Kristjanova skromnost, karizma. Je športnik, ki te impresionira in se ne trudi, da bi izstopal. Ni mu treba na tak način."
"Za 690 evrov so nama ponujali vstopnico"
Uspeva mu z rezultati in sogovornika sta dejala, da mu bosta poskušala pomagati z navijanjem. Še za vse tiste doma. A nista bila sama, nekaj pomoči sta le imela od dveh iz "edinega kraja v Sloveniji z dvojnim w - Wajdušne," se je zasmejal Blaž Bračko. Ajdovca bi morala sedeti tik pod stropom, pa sta se "po nasvetu pametnega prijatelja" zrinila v prvo vrsto, bližje Čehu skoraj ne bi mogla biti. "Tu sva še blizu mikrofona. Da se naju bo slišalo. Vse bova dala od sebe," je dejal Janez Ferjančič. Njegov kamerad ni imel izbire že zaradi miru v hiši."Moja žena je Štajerka. Sicer pa gremo Primorci in Štajerci lepo skupaj, smo prijatelji."
Tudi onadva sta vstopnice kupila za nekaj manj kot sto evrov, ampak že februarja. "Za Čeha namensko! To je vrhunec, privoščiva mu največ," je povedal Ferjančič. Zelo premišljeno sta se lotila projekta in v šestih dneh videla precej: košarkarsko tekmo Srbov, obračune v košarki 3x3 pa rokometni dvoboj Slovenija - Nemčija in žal tudi poraz odbojkarjev proti Poljski. A kje sta za to tekmo nabavila karte? "Za vse štiri četrtfinale sva, ko sva vedela, kdaj igrajo, pa sva za preostale tri prodajala." Kot investicijo bi sicer morala nabaviti prepustnice na tekme ameriške košarkarske reprezentance. "Te bi lahko prodala za milijon ... Pri Amerikancih ni meje," sta povedala iznajdljiva Primorca.