(VEČER NA OI) Odbojkarji zlomljeni: Ne vem, kako naj opišem, da mi je žal. Verjetno najbolj doslej

Niso bili jezni, ne razburjeni, ničesar niso obžalovali, saj so storili vse, kar so lahko. Bilo je premalo za uspeh, za polfinale olimpijskih iger in boje za kolajno, zato so žalovali. Za vse je bila prva olimpijska izkušnja, za koga tudi zadnja, razočaranje je bilo veliko, toda Poljska je bila s 3:1 (25:20, 24:26, 25:19, 25:20) v nizih boljša in vsi so ji čestitali.

"Ne vem, kako naj opišem, kako mi je žal. Najbolj žal verjetno od vseh tekem do zdaj," je s tresočim glasom dejal Tonček Štern: "Imeli smo zelo visoke cilje, toda Poljaki so bili v vseh elementih igre boljši, vse so 'podelali'. Imeli smo velik problem zaključevati napade, oni so se branili, blokirali, tu in tam smo naredili še kakšno napako, čeprav le za centimeter, dva, tri. Njim pa je vse šlo, saj ste videli, vse je šlo po črtah. Zasluženo so zmagali." Težko bo Bistričan prebolel poraz, saj je sanjal o kolajni. "To je bila ena od večjih želja v karieri. Bili smo motivirani, ampak prišel je dan, ko ni šlo, in se bo treba sprijazniti ter iti naprej."

Grd poraz da nekaj več

Bistričana je v tretjem in četrtem nizu zamenjal Rok Možič in za trenutek pristrigel peruti zelo razpoloženemu Kubancu s poljskim potnim listom Wilfredu Leonu. "Mogoče je trenutno celo najboljši igralec na svetu. Dal sem vse, kar sem lahko," je dejal 22-letni Mariborčan. Po zmagi v skupinskem delu ni bilo videti, da bodo tako zgodaj odšli domov: "Morda so bili le Italijani bolj suvereni, potem pa naletiš na tako oviro ...  Zelo smo si želeli, ampak žal ni bilo dovolj. Bili so en nivo višje in še sreča je bila na njihovi strani. Mogoče jih niti z našo najboljšo igro ne bi premagali." Drugi najmlajši reprezentant bo morda najlažje prebolel poraz: "Za nekatere je bila to mogoče celo zadnja tekma za reprezentanco, zanje mi je zelo žal. Upam, da bomo mladi znali zadržali ta nivo, ki so ga ti fantje gradili več kot deset let. Lahko se jim samo zahvalimo."

Kdo bo ostal in kdo se bo upokojil, se ne ve. "Če mi je kdo hotel povedati, sem rekel, 'ne zanima me'. Zdaj smo tu, delamo maksimalno, kot smo vedno do zdaj. Ponosen in hvaležen sem, da sem del poti, da smo prišli s 60. ali ne vem s katerega mesta do tega, da igramo z najboljšimi reprezentancami, da jih premagujemo," je dejal Tine Urnaut. Niti 35-letni kapetan se še ni odločil: "Odvisno je od veliko stvari, ampak vedno sem ga in če še ga bom, bom dres Slovenije nosil z največjim ponosom." Strahovi Korošca pred obračunom s Poljaki so se uresničili: "Iz lastnih izkušenj vem, da ko tako grdo izgubiš, kot so oni proti Italijanom, daš v naslednji tekmi nekaj več. Tega sem se bal. Dostikrat smo že videli, da kdo v skupini ne igra dobro, potem pa je odigral boljše." 

V šestem poskusu ni več šlo

"Nismo igrali slabo, borili smo se, poizkušali vse, iskali rešitve, ampak Poljska je imela odgovor na vse. Še posebej na servisu; že dolgo nisem videl ekipe, ki bi tako pritiskala in tako malo grešila. Niso nam pustili dihati," je povedal Gregor Ropret, ki se je to poletje iz Italije preselil ravno na Poljsko. H Klemnu Čebulju v Rzeszow: "Ne bo težko iti tja. S Poljaki imamo dobre odnose, smo dobri prijatelji, ampak na igrišču so bili boljši. To jim treba priznati, sprejeti in jim zaželeti srečo. Če bodo tako igrali, lahko pridejo vse do konca." To bi morda bila uteha, a že brez tega "lahko z dvignjenimi glavami zapustimo Pariz", je prepričan Čebulj. Žal je 32-letnemu Korošcu, da Poljakom niso še šestič zapored preprečili, da bi se na olimpijskih igrah prebili iz četrtfinala: "Mogoče smo z njimi odigrali največ najtežjih in pomembnih tekem. ​Bili smo motivirani, da jih še enkrat izključimo iz tako velikega tekmovanja. Na žalost nam ni uspelo." 

Ravno Čebulj je prispeval zaključno točko za zmago v drugem nizu in izenačenje, toda tekma se ni prevesila na slovensko stran: "Izkoristili smo priložnost, ampak so v tretjem nizu fenomenalno servirali. Naredili so serijo ob servisu Leona in potem Fornala. Tam se je tekma zlomila." Le zahvalil se je še navijačem, čeprav je bilo poljskih malo več. "Poljaki so znani po strastnem navijanju in sledenju reprezentanci povsod po svetu. Moramo se zavedati, da smo vseeno dvomilijonski narod, ki pa živi za šport. Mislim, da smo bili tu procentualno v večjem deležu. Rad bi se zahvalil vsem, ki so nas podpirali v Parizu, in vsem doma pred televizijskimi sprejemniki."