Vsako poletje bolj cenimo senco, ki nam jo dajejo drevesa, in iščemo osvežitev ne samo v lokalih s hladno pijačo, ampak se radi ohladimo tudi v jezerih in rekah, saj je morje v tisti najhujši vročini marsikdaj že pretoplo za pravo ohladitev. Nič drugače ni bilo pred skoraj stotimi leti, le da takrat poletne temperature niso vztrajale po več dni. Tudi takrat so ljudje iskali osvežitev v hladni vodi, in dokler niso leta 1931 na Mariborskem otoku odprli javnega kopališča, so se Mariborčanke in Mariborčani hladili v reki. Seveda takrat Drava še ni bila tako počasna in na videz lena, ampak je bila to še dokaj deroča reka z vsemi nevarnostmi, ki jih reke pač skrivajo. Čeprav je bilo ob njej nekaj za silo urejenih kopališč, pa so se ljudje kopali tudi drugod in nesreče so bile tako rekoč na dnevnem redu čez celo poletje.
"To nedeljo je našel smrt nenadoma v dravskih valovih mladenič Zamut, teden dni poprej mož in oče Berghaus, med tednom nežen deček v Sv. Lovrencu, prvi res spomladanski dan aprila je pa pokopal v Dravi peterico: odrasle, mladeniške in nežno-dečje ..." Podobni stavki, kot je ta odlomek iz članka v Mariborskem večerniku Jutra 26. julija 1929, je bilo takrat ničkoliko, k sreči so lahko pisali tudi o nesrečah s srečnim koncem in o junakih, ki so na reki reševali življenja.
Eden teh junakov je bil brodar Ivan Merdavs, ki je iz dravskih valov rešil sedemletnega dečka, le nekaj tednov pred tem pa obupano Prekmurko Miciko, ki si je hotela v vodi vzeti življenje. Pravi junak pa je bil kamniški posestnik Ivan Hej starejši, ki je 10. aprila 1929 pri Felberjevem otoku (danes Mariborskem otoku) gotove smrti rešil Ivana Bančiča iz Rošpoha in njegovo hčer Foško. To sta bili že deveto in deseto življenje, ki ju je iztrgal neusmiljeni reki.
"Ob vseh teh slučajih se popiše mnogo uradnega papirja. Za mrtve je vse to odveč, nobena oblast jih ne vrne v življenje. Čudno, življenju škodljivo in za človeško skupnost neprimerno je pa to, da rešitelji življenja in zmagovalci smrti po vseh uradnih ugotovitvah ne dobijo nobenega priznanja za svojo največjo požrtvovalnost. To je nehvaležno in, kakor že rečeno, tudi škodljivo. Če se živemu svetu zamolčijo primeri junaštva, je to brezdvomno velik greh nad življenjem," še zapišejo v članku o dravskih junakih.
