Mestne beznice, gostinske lokale s ceneno pijačo in gosti s socialnega dna, najdemo v vsakem mestu. V Mariboru jim pravimo pajzli, in čeprav se zdi, da počasi izginjajo, vendarle ni tako. Morda jih ni več v samem centru mesta, saj tja pač nekaj takega ne sodi, češ, kaj si bodo pa mislili turisti o našem mestu. Če pa pogledamo samo malo iz strogega središča, jih še vedno najdemo.
V tridesetih letih prejšnjega stoletja, v časih, ko je Maribor, kakor ves ostali svet, pestila gospodarska kriza, jih je bilo v mestu nič koliko. V njih so se zbirali mestni reveži in praznili steklenice s poceni kislico, ki so ji rekli vino, pa tudi gospodje, ki na prvi pogled tja niso sodili, kajti v teh temačnih lokalih se je za nekaj drobiža poleg pijače dalo dobiti še žensko družbo.
"Človek si včasi nujno zaželi spremembe. Za trenutek se naveliča tistega plitkega, vsakdanjega življenja, tiste sile, ki enakomerno vleče voz življenja po že zvoženih tirih. V takih trenutkih zahrepeniš po novi okolici, novih obrazih in novih vtisih. V takem razpoloženju sem hotel vsaj za hip pogledati za vrata mariborskih beznic, kjer se ne pretaka le mestna umazanija, tem več morda še v večji meri – mestna revščina," piše avtor članka z naslovom Ekskurzija v mariborsko "podzemlje" v Mariborskem večerniku Jutra 3. septembra 1938.
Gostilničar je takoj, ko so sedli, s piscem sta bila še dva, poklical dekle in ta se jim je med hojo že od daleč smejala. Vendar pa se je njen smeh že na daleč zdel narejen, nenaraven. Bila je še skoraj otrok, a že brez tistega nedolžnega otroškega pogleda. Plaho je sedla za mizo, in ko jo je vprašal po letih, mu je odgovorila, da jih šteje sedemnajst. Vedoč, da ne sodi v tako beznico, ga je zanimalo, kaj je tako mlado dekle pripeljalo na "spolzko" pot, in sedemnajstletnica mu je zaupala, da se je oče, ko jih je imela deset, obesil, mati pa je odšla za njim dve leti kasneje. Najprej se je zaposlila v tovarni, sto petdeset dinarjev za 14 dni dela je znašala njena plača. "Za življenje premalo, za smrt preveč. Pustila sem službo in zdaj ..."
Šele šest tednov da je v tem "poslu", doda in pove, da se včasih na skrivaj zjoče, a pazi, da je ne vidijo druge, ker bi se iz nje norčevale. Rada bi delala kaj drugega, a ne ve, kaj in kje.
"V molku smo še enkrat premerili njeno bedno življenje. Ljudje jo obsojajo. Polagoma bodo odmrla njena čustva z vsem, kar daje človeku – Človeka. Taka je njihova usoda. Mi pa le pljujemo nanje, mesto da bi zagrabili problem tam, kjer bi bilo edino pravilno – pri toliko opevani socialnosti," zaključi pisec svoj članek o "ekskurziji" v mariborsko "podzemlje".
