Šestindvajsetletni razvanjski kovač Ivan Lašič se je spomladi leta 1926 dosti zadrževal na Studencih. Nekaj časa je imel namreč "ljubavne" stike s tam živečo Marijo Lovec, čevljarjevo ženo. Ponoči 12. marca naj bi tako okoli šipe na oknu čevljarske delavnice odstranil kit, snel šipo ter izmaknil tri pare novih čevljev, ki so viseli na zidu v bližini okna, ter oškodoval soproga svoje nesojene ljubezni za približno 3000 kron.
Dobra dva tedna kasneje, v noči na 29. marec, se je znova smukal okoli Lovčeve hiše, a so bili tokrat njegovi nameni bolj "pomladanske" narave. Izvedel je namreč, da čevljarja ni pri hiši in se je namenil obiskati brhko Marijo. Kar nekaj ur se je trudil priti v hišo, ko mu nikakor ni uspelo vlomiti vanjo, pa je v okno od jeze zalučal kamen. Seveda je hrup zbudil čevljarskega pomočnika Ludvika Cvetka, ki je v hiši spal. Šel je pogledat pred hišo in na verandi zagledal par čevljev. Te je takoj prepoznal, saj so bili eni od tistih, ki so izginili iz mojstrove delavnice 12. marca. Nesojeni ljubimec se je namreč sezul, saj je hotel kar se da tiho vstopiti v čevljarjevo hišo - in ko je pobegnil, jih je pustil za sabo.
Očitno pa so novi čevlji Lašiču veliko pomenili, saj se je že prihodnjo noč vrnil na Studence in v jezi vrgel kamen v čevljarsko delavnico. A tokrat je bil gospodar doma in v delavnici. Planil je ven, a je bil ljubimec njegove žene na jeznega Lovca pripravljen. Potegnil je nož in čevljarja porezal po levi roki, nato pa zbežal v noč.
Seveda so ga možje postave kmalu izsledili in postavili pred sodišče. Tam je priznal, da je razbil šipo, za čevlje pa je trdil, da jih ni ukradel, ampak mu jih je podarila čevljarjeva žena, kar pa je slednja odločno zanikala. Lašiča je sodišče obsodilo na štiri mesece težke ječe, kako se je končalo v zakonu Lovčevih, pa časniki ne poročajo.
