Navsezadnje pri nas novo leto praznujemo dvakrat - in skoraj bolj slavljeno je tisto, ki nastopi 11. novembra ob enajsti uri in enajst minut, ko se mošt spremeni v žlahtnejše stanje. Sicer je vprašanje, ali uradni podatki potrjujejo ta stereotip ali ni nemara podobno tudi v ostalih delih države, ki ima celo za svojo državno himno napitnico.
Kakšno je bilo stanje v mestu glede (pretirane) konzumacije opojnih pijač pred stotimi leti, je vprašanje, a zagotovo zadeva ni bila povsem nedolžna, saj je v začetku marca 1923 okrajno glavarstvo izdalo naredbo, ki v svojem prvem členu pravi takole: "V vseh gostilničarskih in krčmarskih obratih v smislu § 16. obrtnega reda, najsi se tudi nazivajo kavarna, buffet in slično, kakor tudi na plesih, varijetejih in na javnih veselicah v obče, je prepovedano točiti in prodajati od sobote od 18. ure zvečer do ponedeljka do 11. uri dopoldne žgane opojne pijače, žganje, liker, rum, konjak itd., izvzemši slučaj, da se dajejo le kot dodatek k čaju."
Naredba nato v naslednjem členu lastnikom lokalov prepoveduje točenje alkohola vinjenim osebam, tretji člen pa opredeljuje izjeme, pri kateri prepoved iz prvega ne velja – za planinske koče, kolodvorske restavracije in kolodvorske buffete: "V vseh teh obratih se smejo oddajati žgane opojne pijače ob času, omenjenem v čl. 1., le v množini največ eno šestnajstinko litra na osebo, in sicer v kolodvorskih restavracijah in kolodvorskih buffetih le za konzumiranje v gostilniškem lokalu odnosno izven lokala samo potnikom na postaji stoječih vlakov. Voditelji železniških restavracij so dolžni imeti mineralno vodo v malih steklenicah po dopustni ceni."
Osebam, mlajših od 16 let, po novem ni bilo dovoljeno streči alkoholnih pijač, vstop v gostilne in kavarne pa jim je bil dovoljen le v spremstvu odrasle osebe, gostilničarji pa gostom, ki zraven niso uživali alkohola, niso več smeli odrekati jedi. "Ta naredba se izobesiti po vseh lokalih navedenih v čl. 1. in 3., kjer se toči in prodaja alkoholna pijača tako, da jo gostje ne morejo prezreti."
