Aleksandra Papež
Zadravčeva zbirko Upi v strnišču pod okriljem Kulturnega centra Maribor, Vučetičeva pa zbirko Da spomin ostal bo živ s tehnično pomočjo in oblikovanjem lenarškega podjetja Kreativna PiKA. Obe sta knjigi že predstavili javnosti, nazadnje skupaj prejšnji teden v Knjižnici Lenart. Dogodka se je udeležila tudi njuna mama Angela, ki šteje častitljivih 89 let. Njeno življenjsko energijo in moč sta podedovali tudi hčerki - in tudi mama je v mladih letih rada kaj napisala. "A tisto so bili drugačni časi, ni bilo zaželeno se preveč izpostavljati in razgaljati pred ljudmi," povesta sestri.
Rodili sta se v Dražen Vrhu v občini Sveta Ana z dekliškim priimkom Fekonja. Katja danes biva v Vranjem Vrhu v šentiljski občini, Marija je ostala v Žicah na območju domače občine. "Čeprav na čelu siv bo las počival, v srcu bo veselje še," je v eni od pesmi zapisala slednja. Velja pa to za obe. Čeprav že upokojeni, je v njima še veliko energije. Katja je delala v tovarni, pokoj je dočakala v Palomi, Marija v podjetju Pik v Lenartu, kjer se je zaposlila leta 1978.
"Ko sem pred leti v neki reviji prebrala prispevek o tem, kaj lahko naredi molk človeku, sem ugotovila, da je treba povedati ali zapisati, kakor je komu ljubo, samo ne zadrževati besed in občutij, ker lahko boli," je opisala Katja, Marija pa dodaja, da je po smrti moža Milivoja spoznala, da je v srcu ostalo veliko neizrečenega. Pred tem je, kakor Katja, včasih kaj zapisala in zapisano odložila v predal nočne omarice. "Nekaj pesmic sem zapisala v otroštvu, a se niso ohranile. Pisala sem tudi v svojih dvajsetih, a je le še nekaj ohranjenih pesmi. Znova me je k pisanju nekaj povabilo med letoma 1992 in 1993. A šele leta 2006 sem zbrala pogum in pesmi poslala na Radio Slovenske gorice, kjer so bile prebrane v oddaji Beseda duše. Nato so bile sprejete tudi v uredništvu Domačih novic, takratnega glasila lenarške občine. In tako sem si upala nadaljevati do danes," pravi Katja, ki se pri pesnjenju ne drži rime, medtem ko je Mariji ta stilsko bližje.
V zbirki Katje Zadravc je 72 pesmi, ki jih spremljajo umetniška dela sodelavca Jožeta Pohorca - Pepčija, fotografija na naslovnici pa je njeno delo. Namensko je v pesmih poudarila določene besede in vabi k razmišljanju o njihovem pomenu, pri tem je uporabljala veliko začetnico in krepki tisk. "Za to zbirko sem sicer pripravila 91 pesmi, od zgodnjih do čisto svežih." Udeležuje se delavnic kreativnega pisanja z Davidom Bedračem, ki mu je leta 2006 v ocenitev poslala prve pesmi. Obenem pa od leta 2013 redno obiskuje delavnice pri Marjanu Pungartniku. Udeležila se je že več natečajev, sodelovala na Dnevih poezije in vina na Ptuju, v Turnišču pa je osvojila kar dve drugi nagradi – s pesmijo Korito leta 2012 in s pesmijo Tišina leta 2017.
V zbirki Marije Vučetič pa je 68 pesmi, ki jih spremlja nekaj več kot deset verzov v rokopisu in njene lastne ilustracije z žganim papirjem, kar ji je kot tehnika oblikovanja papirja blizu. "Celotno zbirko sem želela pripraviti v rokopisu, a bi to bil prevelik zalogaj. Zato sem vesela, da so mi oblikovalci Kreativne PiKE prisluhnili in smo vključili tudi verze, napisane z roko." "Najino srce želi izliti na papir, kar čuti," sta si enotni sestri, ki imata še sestro Ano Anžel, ki je prav tako leta 2016 izdala svojo pesniško zbirko z naslovom Skozi čas - takrat pod okriljem KD Ernest Golob – Peter Sveta Trojica v Slovenskih goricah.
Pesmi pišeta v zvezke, na lističe, kar imata pri roki
Poleg pisanja misli in pesmi sta obe ustvarjalni in čuječi. "Če bi v preteklosti, ko sem bila še zaposlena, imela telefon s fotoaparatom, bi v objektiv gotovo ujela podobe, ki so se mi že takrat izrisovale v skodelicah po popiti kavi. Danes jih s pametnim telefonom z lahkoto zbiram in res neverjetno – Srce Jezusovo, podoba človeka, rož, srce … Morda ko popijemo, ne pogledujemo v skodelico in jo samo na hitro pomijemo ter pospravimo, jaz pa si vzamem čas. Poskusite in preverite, kaj vi ugledali," vabi Zadravčeva, ki bo podobe iz svoje kave zagotovo uporabila v naslednji pesniški zbirki, ki jo že počasi načrtuje. Obe svoje pesmi objavljata tudi na socialnih omrežjih, na svojih facebook profilih, Marija objavam dodaja še fotografije. "S telefonom rada ujamem podobe na nebu, sončne vzhode in zahode, posebne oblike kamenčkov in druge podobe iz narave, ki so nekaj posebnega. Želim si, da bi fotografije lahko kdaj pospremile tudi moje pesmi v knjigi."
Obe verze še danes zapisujeta v zvezke, na lističe, kar imata pri roki. "Veliko verzov je nastalo med delom za strojem, ko so mi sodelavci včasih za kratek čas skrili lističe ali pa radovedno pogledovali, kaj neki spet pišem. Po prvih objavah v lokalnih glasilih sploh niso mogli verjeti, da sem to jaz napisala," se ob spominih nasmehne Zadravčeva. "Ko šivam, vrtnarim ali opravljam druga gospodinjska opravila, se v mislih še danes porajajo pesmi. Te res nastanejo kadarkoli in kjerkoli. Pesnitev je zame zdravilo, zdravilo duše - in vem, da enako pomeni Katji," pa pravi Marija.
Predstavitev v lenarški knjižnici sta sooblikovala vnuka – Jaka Vučetič z diatonično harmoniko, igranja nanjo se uči pri Jerneju Merčniku, ter Alina Peternel, ki je prebrala pesem vsake avtorice. "Dva otroka imam in štiri navihane vnuke - in prav vsi so bili veseli zame ter me spodbujali k izdaji knjige, čeprav je to povezano z ne majhnimi finančnimi stroški," razkrije Marija. Katja pa dodaja, da je eden od njenih dveh sinov opazil spremembo v njenem razpoloženju, ko je vedno več pesnila in svoje delo ponosno izdala. "Tudi jaz imam štiri vnuke - dve že odrasli vnukinji in dva vnuka. Sinova pa živita v Avstriji, nedaleč od meje, tako da se brez težav obiskujemo."
Obe se udeležujeta srečanj Odkrivajmo literarne talente vseh generacij v Knjižnici Lenart in sta dolgoletni udeleženki srečanj Skritih talentov DU Sveta Trojica. Njuni zbirki pa sta tudi del bralnega izbora 10. Bralne značke za odrasle Knjižnice Lenart.
