(DNEVNIK) Metka Kostanjevec: Tudi danes me pred spanjem čaka knjiga

/ PETEK, 20. OKTOBER

Še eden tistih dni, ki jih zlepa ne bom pozabila. Sploh se mi že cel mesec zdi kot en sam praznik. Zadnje dni septembra smo po skoraj treh letih trdega, a nadvse zanimivega dela le izdali izjemno knjigo Nepozabljena Klasična gimnazija Maribor. Poklon tradiciji, ki jo skrbno ohranjamo in negujemo na Prvi gimnaziji Maribor. Po odmevni predstavitvi monografije v Mariboru smo jo ta teden več kot uspešno pospremili med bralce še v Ljubljani, na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.

Danes pa sem se že sprehajala po satovju knjig v Frankfurtu. S sodelavkama Brigito in Majo smo že včeraj prehodile skoraj 20 kilometrov po "labirintu" Frankfurtskega knjižnega sejma, kjer je Slovenija letos nastopila kot častna gostja. Zares izjemno doživetje! Na stotine založnikov in na tisoče knjig z vsega sveta potrjuje mojo vero v to, da tiskana knjiga ne bo nikoli izumrla. Lepo je srečati znane obraze in spoznavati nove ljudi, ko s ponosom poveš, da si Slovenec … Mesto ob Majni te dni res utripa v ritmu slovenskih zgodb in poezije.

Na sprehodu po prekrasnem slovenskem paviljonu, polnem navdušenih obiskovalcev, smo srečale izjemnega Draga Jančarja. Navdihujoče je bilo poklepetati in se za spomin fotografirati s tem velikanom slovenske besede.

/ SOBOTA, 21. OKTOBER

"Dobro jutro, mami. Kako si? Doma je vse OK! No, edino atija boli zlomljeni prst. Tine gre drsat. Malo te že pogrešamo, posebej Lučka. Kdaj prideš?" Tako me je zjutraj po telefonu pozdravila hči Zala.

Še en dan v mestu, kjer ima sedež tudi Nemška nacionalna knjižnica, obeta nova doživetja, tako ali drugače povezana s kulturo branja. Knjižni sejem namreč ni omejen le na razstavišče, ampak glas knjig in literature odmeva po vsem mestu. Kako lepo je videti meščane, ki hite na kulturne prireditve …

Še pred začetkom knjižnega sejma so v Frankfurtu odprli več razstav, ki naj bi nemškemu občinstvu približale Slovenijo, njeno kulturo in zgodovino. Nas je pot najprej zanesla v ulico Großer Hirschgraben. Tu smo si z zanimanjem ogledale Goethejevo hišo, ob kateri stoji tudi Nemški muzej romantike. V njem so na ogled rokopisi, umetnost in vsakodnevni predmeti, ki so jih ustvarjalci uporabljali v času romantike. Razstava je prava paša za vse čute, saj zelo inovativno, multimedijsko, sinestetično predstavi udejanjanje idej, del in ustvarjalcev. V čast Sloveniji to jesen v muzeju gostijo tudi razstavo France Prešeren in slovenska romantika, ki prikazuje izbor prvih in pomembnejših rokopisov ter izdaj Prešerna (letos mineva 175 let od prve objave Zdravljice) in Luize Pesjak, ki jih hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani.

Po več kot triurnem ogledu, še preden smo svoj "muzejski dan" nadaljevale v Haus am Dom, kjer je na ogled razstava o slovenski pisateljici Almi Karlin, smo si več kot zaslužile kavo. "Trikrat espreso, prosim!"

Na Trgu generala Maistra pa so danes spet praznovali. 2. oktobra je minilo 150 let, odkar naša "lepotica na Maistrovem trgu" krasi štajersko prestolnico. To častitljivo obletnico smo nadvse slovesno obeležili z dvigom zastav na strehi palače in z izidom Knjige o uri, katere avtor je restavrator Aleš Lombergar. V sklopu prireditve smo z vabljenimi umetniki izpeljali umetniški dogodek "Časa ni, le ure so …", na katerem so likovni ustvarjalci slikali motive, povezane z gimnazijsko uro. Vsi, ki bi o bogati zgodovini Prve želeli izvedeti še kaj več, iskreno vabljeni, da nas obiščete in si na šolskih hodnikih ogledate razstave o zgodovini stavbe in ustanove, v Mladinskem razstavišču Avla pa likovno razstavo na temo šolske zgradbe.

/ NEDELJA, 22. OKTOBER

Neprecenljivo je jutro, ko se po nekaj hotelskih nočeh zbudiš v domači postelji. Sin je spet drsal v Ledni dvorani, najstnica Zala pa ob koncu tedna rada nekoliko dlje spi, zato sva si z možem privoščila dopoldanski sprehod ob Dravi. Danes mi izjemoma ni bilo treba kuhati; bili smo povabljeni na kosilo k mojim staršem v Zgornje Hoče. Rada imam ta kraj pod vznožjem Pohorja. Tu sem odraščala, v samo dveh ulicah še vedno živi skoraj polovica mojega sorodstva. Tokrat žal ni bilo časa za pohod do sv. Lenarta – mimogrede bi gotovo nabrali še kaj kostanja – ali na breg, kjer smo otroci včasih smučali in se sankali, danes pa je skoraj povsem pozidan.

Popoldan je bilo na vrsti umazano perilo, likanje, pospravljanje, pregledovanje domačih nalog … Pozna se, kadar mame nekaj dni ni doma. Pred večerom pa še nujni "družinski zbor", ko smo si povedali, kaj koga od nas čaka v prihodnjem tednu. Veliko je vsega in včasih se še sama sprašujem, kje uspemo naplesti ure za vse naše dejavnosti.

Tudi danes sem čas pred spanjem preživela v družbi knjig. Ta večerni "obred" je zame še posebej dragocen. Kot majhen otrok sem se veselila, da preizkusim novo bralno lučko. Danes je bil na vrsti distopični znanstvenofantastični roman Klara in Sonce. Kazuo Ishiguro je mojster besede – pretresljivo, srhljivo, a hkrati ganljivo zgodbo iz prihodnosti, ki pa je že kako živa, tokrat položi v usta robotke Klare. Toplo priporočam v branje vsem, ki jim je mar za sočloveka, za svet okrog nas.

/ PONEDELJEK, 23. OKTOBER

Nov delovni teden. Ob ponedeljkih lahko jutranjo kavo izjemoma pijem počasi, saj se moj delovnik začenja nekoliko pozneje. Po 10. uri pa se že začnejo sestanki – treba je strniti vtise o sobotni prireditvi, zbrati odmeve v časopisih. Sreča je brati in slišati o tem, kako nekaj, kar smo na Prvi pripravljali tako skrbno dalj časa, ljudje cenijo in jih osrečuje.

Kako hvaležna sem za delo, ki ga opravljam! Vse, s čimer se srečujem v šolski knjižnici in v razredu, vsi ti mladi ljudje in dobri sodelavci so zame navdih. Ob njih rastem. Biti del take ekipe je privilegij, zato čutim še večjo odgovornost, da dam od sebe najboljše, kar zmorem. Biti šolska knjižničarka in profesorica slovenščine je zame poslanstvo, ki ga jemljem zelo resno.

Popoldan me je čakal še pregled pri okulistu. Obe z Zalo potrebujeva nova očala.

Pozno v noč sem pripravlja teste za "svoje" bodoče maturante iz 4. G. Če ne prej, se letos zavedajo, da gre zares. Matura bo hitro pred vrati.

/ TOREK, 24. OKTOBER

Kot vsako jutro budilka neusmiljeno zvoni ob 5.20. Kaj bi tokrat dala, da bi lahko še malo poležala … A ko vstanem in pretegnem svoje telo, je že lažje. In ko me naša muca Lučka z repom požgečka pod podplati in s tem pove, da je čas za njen zajtrk, mi jutro že riše nasmeh na obraz.

Malo pred sedmo v knjižnici pozdravim prve današnje obiskovalce. Mnogi dijaki prihajajo zgodaj v šolo in čas pred poukom radi preživijo v knjižnici. Naša je res lepa. Odkar je pred devetimi leti dobila povsem novo podobo, zelo redko sameva. Ne polnijo je le police s knjigami, temveč je v njej zmeraj živahno. Ni je večje sreče za knjižničarja, kot to, da ljudje berejo, govorijo o knjigah. Seveda niso vsi prvogimnazijci strastni bralci, nekateri prihajajo samo na klepet ali na partijo šaha v čitalnico. A mnogi berejo! Dijaki in zaposleni. Drznem si trditi, da je to vsaj malo tudi moja zasluga. Sem namreč neumorna zagovornica in spodbujevalka branja, posebej medgeneracijskega druženja ob knjigah. In imam izjemno srečo, da me pri mojih prizadevanjih zelo podpirajo naš ravnatelj in sodelavci, ki z veseljem sodelujejo v najrazličnejših projektih za spodbujanje branja. Tako na naši gimnaziji že več kot 18 let delujeta Bralni klub profesorjev in Bralni klub dijakov, že peto leto pa tudi Bralna značka PGM. Ta je bila sprva namenjena dijakom in zaposlenim, lani pa so se nam na njihovo pobudo pridružili še starši in ostali družinski člani. Na ure pravljic večkrat povabimo otroke iz bližnjega vrtca ali pa z literarnimi srečanji razveselimo starostnike v domu za starejše občane. Ne, nam prav res ni nikoli dolgčas.

Pred odhodom domov sem se razveselila klica knjižničarke z OŠ Hoče. V petek bo pri njih otvoritev razstave o našem nekdanjem dijaku Karlu Destovniku - Kajuhu, ki sem jo pripravila v letošnjem Kajuhovem letu.

/ SREDA, 25. OKTOBER

Ob sedmih zjutraj je bilo na vrsti srečanje Bralnega kluba dijakov. Ker bomo novembra gostili Ano Duša, prevajalko knjige Zgodba zgodb italijanskega baročnega pisatelja Giambattiste Basileja, smo tokrat brali njegove pravljice za odrasle. Po uri pouka slovenščine sem hitela v Ljubljano skupaj s prijateljico Jelko s ptujske gimnazije. Najprej na praznik Čebelice, slovenske knjižne zbirke za otroke, ki praznuje 70 let, nato pa na sestanek predmetne razvojne skupine na Zavod za šolstvo. To leto je posebej razburljivo in na nek način usodno za to, kakšen bo položaj šolskih knjižničarjev v prihodnosti. Pripravlja se nov pravilnik, v razvojni skupini se trudimo postaviti dobre temelje za smernice našega dela v prihodnosti. Ni lahko, a je vredno vsakega napora.

/ ČETRTEK, 26. OKTOBER

Teden se je prevesil v drugo polovico in po šolskih hodnikih je že bilo čutiti dijaški nemir pred jesenskimi počitnicami. V knjižnici je bila danes še posebej velika gneča. Mnogi želijo kaj za počitniško branje, še več jih išče učno gradivo za ocenjevanja, ki jih čakajo v naslednjih tednih.

Z dijaki, ki v začetku novembra potujejo na nagradno ekskurzijo v Strasbourg (prislužili smo si jo za dobro delo v projektu EPAS), smo na sestanku dorekli še zadnje podrobnosti. Ob koncu delovnega dne sem na kratko skočila domov na kosilo, zvečer pa se je v čitalnici zbral Bralni klub profesorjev. Močno se nas je tokrat dotaknila knjiga Nevidna ženska in druge zgodbe Slavenke Drakulić. Ob čaju in domačem pecivu je bil pogovor še prijetnejši.

Tudi danes me pred spanjem čaka knjiga.

Takoj ko postavim piko na konec tega svojega zapisa.