Med sprehodom po portoroškem turističnem mravljišču mi je nenadoma obstal korak, ko sem zagledal hotel, v katerem so posneli zadnjo sezono resničnostnega šova Sanjski moški. In čudil sem se, zakaj nikjer pred vhodom niso postavili spomenika ali vsaj spominske table temu izjemnemu dosežku kakovostnega in intelekt spodbujajočega slovenskega televizijskega progama. Spomini na grško-rimsko izklesanega in hrustljavo posončenega Gregorja Čeglaja, ki je ljubezni in pozornosti lačnim ženskam delil vrtnice v prostoru, ki je spominjal na najbolj kičasto mrliško vežico v državi, so spet oživeli in začel sem jih pogrešati. Sploh sredi poletne televizijske puščave.
Nostalgija je prevladala in me ponesla v čase, ko se televizijci niti niso trudili skriti prepričanja, da smo gledalci neumni. Čisto zares so nas, tam nekje okoli preloma tisočletja, poskušali prepričevati, da si lepotna kraljica in Playboyeva nagica Nina Osenar, takrat v zenitu svoje slave in seksapila, ni bila sposobna sama najti moškega, zato je potrebovala pogrošno televizijsko oddajo Sanjska ženska. Že prvo minuto šova je bilo jasno, da na koncu ne bo izbrala nikogar, a delali smo se, da njenemu iskanju prave ljubezni verjamemo. Nekoliko bolj prepričljiva je bila predhodna sezona z Mišo Margan, predvsem zato, ker Miše nismo poznali. Tudi ona je vsem kandidatom dala košarico in dokazala, da moški, poleg čednega videza in šarmantne osebnosti, za osvojitev ženske včasih potrebuje tudi njivo, polno buč. Miša je namreč danes žena znanega oljarja Gorazda Kocbeka in vse ji gre kot po maslu. No, bučnem olju.
"Če bi bila začimba, bi bila moka"
Naključje je hotelo, da sem nekaj dni tega poletja potratil z gledanjem ameriške različice tega šova The Bachelorette in doživel kulturni šok. Če je slovenska oddaja - sicer z moškim glavnim akterjem - spominjala na razkajfano osje gnezdo, v katero je nekdo vrgel granato, je bila ameriška akutno sterilna in povsem prilagojena zombijevski publiki. Za predmet poželenja so tam izbrali generično blondinko porcelanastega nasmeha in s kodralnikom narejenih kodrov. Popolno utelešenje žene iz Stepforda, programirane v skladu z najbolj dolgočasnimi moškimi spolnimi fetiši. Če bi bila začimba, bi bila moka. Edino zanimivo na njej je bilo to, da je samohranilka.
Še pomnite sanjskega Damirja?
Kar globoko boste morali pobrskati po spominu, da se boste spomnili prvega slovenskega televizijskega sanjskega para. Bilo je leta 2004, ko so na Pop TV zagnali prvo sezono Sanjskega moškega, kar je bilo svojevrstno pionirsko delo na področju resničnostnih šovov pri nas. Ženske so se borile za temnolasega Damirja Alidžanovića, ki je nato izbral vojakinjo Natašo Kirn. Bila sta fotogeničen estradni par in skupaj sta zdržala celo tri leta. Danes je Nataša mamica sina Gala, ki ga je rodila v začetku lanskega leta. Damir, profesionalni pokeraš, naj bi bil že vrsto let v zvezi s Tamaro Popovič. Že nekaj časa živita v avstralskem Melbournu.
Okoli nje kakšnih dvanajst kloniranih tipov - morje zob, pobeljenih na odtenek nove straniščne školjke, do popolnosti izklesanih trebušnih mišic in fotogeničnih ličnih kosti. Na trenutke je bilo kar težko presoditi, ali jih bolj zanima sanjska ženska ali drugi kandidati. Vse skupaj izdatno zalito z mlačno, zdrizasto juho romantike in besedičenja o skupnih sanjah, prihodnosti in fotogeničnih otrocih.
Kako zelo pogrešam primitivnosti, pritlehnih vzgibov in neprikrite želje po pozornosti polnega slovenskega Sanjskega moškega! Ta oddaja je bila vsaj nekako septično seksapilna. Pogrešam robustno Lauro, ki se je za kraljico šova okronala kar sama, pa kultno "I'm here still" Carmen, ki je dramatično poudarjala, da je stara kar 39 let in za svoja leta dobro ohranjena, zaradi česar se pri svojih 37-ih počutim kot na pragu Danice Vogrinec. Pogrešam celo Gregorja, ki je na najbolj romantičen način na svetu ženske degradiral na nivo maternice, primerne za razplod. V tolažbo so mi družabna omrežja, kjer so kandidatke čez noč postale influencerke, prave ljubezni željni Čeglaj pa reklamira neverjetno prosojne moške spodnjice. Šele zdaj vidimo, kako velik človek je v resnici. K sreči je pred nami jesen, ko nas bodo ustvarjalci resničnostnih šovov prej ali slej spet imeli za bedake. In že komaj čakam na to.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
