Dan, ko je London spoznal terorizem

V Veliki Britaniji, še zlasti v Londonu, se spominjajo 7. julija 2005, dne, ko je bil London priča najhujših terorističnih napadov v tem tisočletju. Brez velikih komemoracij, ki jih je odnesla koronakriza, so se tiho poklonili spominu na 52 nedolžnih žrtev, ki so umrle v štirih ločenih terorističnih napadih. Trije so se zgodili v vlakih podzemne železnice, četrti pa v dvonadstropnem avtobusu. Umrli so tudi vsi štirje napadalci, člani tedaj zloglasne teroristične mreže Al Kaida.

Velemestni vrvež je zamrl

Ko je Večerova ekipa naslednje jutro priletela v London, je ta kazal znano sliko kriznih žarišč: letališče Heathrow je bilo polno - na terminalih za odhode, pri prihodih zlovešče skoraj prazno. Cene nastanitev v sicer pregrešno dragih hotelih so strmoglavile za dve tretjini. Mesto pa ... Napol prazno, brez turistov, še tečen londonski poletni dež je močil pločnike okrog ene najprometnejših postal podzemne železnice King's Cross, kjer se je razstrelil eden od samomorilskih napadalcev. Ljudje so bili prestrašeni, četudi ne panični, toda več kot 50 mrtvih in najmanj 700 ranjenih, kolikor so jih našteli že samega 7. julija, je bilo preveč tudi za svetovljanske in trpežne Londončane. Vsakdo, ki je nosil nahrbtnik, je bil sumljiv, če je bil poleg tega še bradat ali arabskega videza, so skoraj klicali policijo.

"Morali se bomo navaditi živeti s tem"

Toda Londončani so se kljub grozi trudili ostati strpni. "Zaradi tega, ker so nekateri morilci, ni mogoče obsojati vseh," je razpredal Londončan Terry O'Conell. "London je bil vedno, podobno kot New York, talilni lonec vseh ras, ver in kultur in takšen mora tudi ostati. Če so to res storili muslimani v imenu Al Kaide, potem sovražimo to teroristično organizacijo, ne pa vseh muslimanov povprek. Saj to teroristi pravzaprav hočejo; da zasovražimo eni druge. Ne bomo se jim dali."