Pojem desnice v Evropi ni univerzalen. Če se zaustavimo pri največjih zahodnoevropskih državah, ugotovimo, da je v velikih državah, Združenem kraljestvu, Franciji in Nemčiji desnica izraz za konservativno politiko, ohranjanju starih tradicij in torej razlik v družbi, uveljavljanju tržnega gospodarstva, ponekod do skrajnosti, podpori kapitalizmu in zanemarjanju socialnih pravic. To velja za angleške konservativce, od Churchilla preko Thatcherjeve do Johnsona, za francoske od De Gaulla do Sarkozyja in za nemške od Adenauerja do Merklove.
V Italiji ta socialna definicija ne ustreza pojmu desnice. Politiko Churchilla, De Gaulla in Adenauerja je v Italiji vodila Krščanska demokracija, ki ni nikoli veljala za desnico, ampak se je predstavljala kot sredinska stranka. Denacifikacija v Nemčiji, takrat samo v zahodni, ni imela ustrezne politike v Italiji, kjer je sicer ustava prepovedala obnovitev fašistične stranke. Vendar je Giorgio Almirante nekdanje vidne fašiste združil v Italijansko socialno gibanje MSI, ki je nastopalo na volitvah. Toda desetletja je bila ta stranka izrinjena iz odločanja, nikoli v vladi ali kakršnikoli koaliciji, od občin do parlamenta. Šele leta 1994 jo je Silvio Berlusconi, ki je takrat naskočil italijanski parlament, vključil v volilno zavezništvo in koalicijo, ki je zmagala na volitvah. Takratni lider stranke Gianfranco Fini je obsodil fašizem in opravil je vrsto spravnih dejanj. Stanje se je nekako normaliziralo, vse do pridružitve stranke Berlusconiju, ki se je takrat vključil v Evropsko ljudsko stranko, torej tisto, ki velja za evropsko desnico.
90 minut je trajal predstavitveni govor Giorgie Meloni v italijanskem parlamentu
Ko je Berlusconi padel v nemilost, se je skupina, ki se ni nikoli odpovedala fašističnim vrednotam, odcepila in ustanovila stranko Bratje Italije. Politično se sama umešča na desnico, ampak nima nič skupnega z evropsko desnico. Njeni evropski partnerji so Marine Le Pen v Franciji, Viktor Orban na Madžarskem in Andrej Duda na Poljskem - pa španska stranka Vox, ki se navezuje na nekdanjega diktatorja Francisca Franca. To je evropska skrajna desnica, ki pa nima nič skupnega z zgoraj omenjeno zgodovinsko desnico.
Da je tako s stranko Bratje Italije, je bilo jasno videti tudi na dvodnevni razpravi o zaupnici, ki se je včeraj končala z glasovanjem v senatu. Brez presenečenj, kajti Giorgia Meloni ima s partnerskima strankama, Berlusconijevo Naprej, Italija! in Ligo Mattea Salvinija v obeh vejah parlamenta solidno večino.
V svojem programskem govoru je bila Melonijeva, prva italijanska premierk sploh, dokaj previdna, a ni prikrivala svoje skrajne usmeritve. Tako se je glede fašistične preteklosti omejila na stavek, da ni "nikoli imela simpatij do nobenega režima, vključno s fašizmom". Obsodila je zgolj rasno zakonodajo, na osnovi katere so Jude iz Italije deportirali v uničevalna taborišča, obenem pa obsodila tudi skrajne levičarje, ki so v 70. letih "ubili nedolžne mladince" (dejansko je šlo za mlade neofašiste). Skratka, dvajset let fašističnega nasilja je odpravila v nekaj besedah. V skladu z napovedi in pričakovanji.
Seveda je Melonijeva veliko govorila o gospodarstvu. Napadla je prejšnje vlade, češ da so slabo ukrepale ob pandemiji, svojim vladnim partnerjem pa je med vrsticami sporočila, da je volilna kampanja končana in da bo treba ob finančni, energetski in gospodarski krizi na izvajanja drugih volilnih obljub počakati. V svojem dolgem govoru, trajal je kar 90 minut, je sicer omenila predsednika republike Sergia Mattarello in svojega predhodnika Maria Draghija, nikoli pa ni omenila Berlusconija in Salvinija, torej lastnih vladnih partnerjev. To pa že prvi dan kaže, da odnosi v vladni koaliciji še zdaleč niso tako idilični, kot jih želijo njeni voditelji predstaviti. Torej, v skladu z ustaljeno italijansko tradicijo, po kateri začnejo že prvi dan vlado rušiti tisti, ki so jo oblikovali.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
