Aleksandar Miljković je beograjski arhitekt iz zasebnega projektirnega biroja Arhitea. Dobila sva se pred staro železniško postajo pod najnovejšim beograjskim spomenikom srbskemu kralju Stefanu Nemanji, ki je visok okoli 23 metrov, težak pa 68 ton, in je največji tovrstni neoklasicistični spomenik na Balkanu.{infobox-quote_full}161616{/infobox-quote_full}
"Spomenik, ki so ga odprli konec letošnjega januarja, so postavili tik pred najnovejšim beograjskim arhitektonskim čudom, ki mu rečejo Beograd na vodi, čeprav je pravzaprav samo ob vodi. O tem podvigu so v Srbiji zelo različna mnenja, tako kot tudi o spomeniku. Za nekatere je spomenik veličasten, za druge kičast. Spodnji del spomenika je narejen kot velika kopija bizantinske čelade, ki spominja morda na globus, saj je bil v tistih časih Bizanc največja, pa tudi izjemno napredna svetovna sila. Recimo, pod Bizancem je imel vsak državljan zagotovljen dnevno kelih, okoli pol litra, vina in kilogram kruha. Srednjeveška Srbija je bila tedaj tudi versko, ker je šlo za pravoslavje, odvisna od Bizanca. Ta čelada pokriva nekakšen kelih, ki je za vznožje. Nemanja, postavljen na čelado, v eni roki drži meč. V drugi roki ima Hilandarsko listino. Ruski kipar, ki ga je izdelal, Aleksander Rukavišnikov, ker je zmagal na natečaju, je po prvi verziji predvidel, da bo Nemanja imel v desni roki križ in ne meča. To so spremenili, ker naj bi bil Nemanja utemeljitelj srbske duhovnosti, zato listina, in državnosti, zato torej meč. Pod spomenikom imamo steklena transparentna tla, saj naj bi bila tukaj glavna postaja beograjske podzemne železnice, ki pa je še ni."{api_embed_photo}661865{/api_embed_photo}
Vučićeva predvolilna obljuba
Osvetljeni spomenik je videti veličastno, okoli njega pa se ves čas motata vsaj dva varnostnika. Nemanjev spomenik pravzaprav deluje kot veliki portal, ki obiskovalca vodi k največjemu gradbišču na Balkanu, na že omenjeni Beograd na vodi. Ta se razteza ob desnem bregu Save v dolžini dveh kilometrov in pol, nekako od Brankovega mosta, malo pred Kalemegdanom, pa vse do beograjskega sejma oziroma mosta Gazela.
Miljković pove: "Naša strokovna javnost, kamor spadamo tudi arhitekti, se še spomni, da je bil v bivši SFRJ ta del Beograda ob južni obali Save z okoli sto hektarji zemljišča predviden za nekatere tedanje skupne kulturno-zgodovinske institucije, kot so opera, muzeji, galerije, teatri, bil naj bi tudi park. Spričo tega je ta sprva močvirnati in poplavni del Beograda, imenovan Savski amfiteater, dolgo ostal nedotaknjen. Razpad Jugoslavije je pripomogel k temu, da so ti načrti padli v vodo. In smo dobili drugo zgodbo. Tukaj je stara železniška postaja, ki ni več v funkciji. Obstaja zamisel, da bi v to na nek način avstro-ogrsko zgradbo, ki so ji že obnovili pročelje, vtaknili ali železničarski muzej, ki je sedaj malo višje, ali pa muzej srednjeveške srbske kulture. No, tukaj dobimo zvezo s tem velikanskim kipom Nemanje, ki naj bi bil v 12. stoletju prvi srbski srednjeveški kralj oziroma tedaj veliki župan in tudi cerkveni srbski poglavar ter začetnik dinastije Nemanjićev."{api_embed_photo_L30}661849{/api_embed_photo_L30}
Beograd na vodi, ki naj bi stal 3,1 milijarde ameriških dolarjev oziroma dobrih 2,5 milijarde evrov, je naročila srbska država. Prvič so v Srbiji o tem projektu slišali v obliki predvolilne obljube sedanjega srbskega predsednika Aleksandra Vučića aprila leta 2012. Konec tega leta je v 1,7-milijonsko srbsko prestolnico prišel šejk Mohamed bin Zajed iz Združenih arabskih emiratov, z njim pa tudi direktor gradbene družbe Eagle Hills iz Abu Dabija Mohamed Alabar. Okoli 95 odstotkov zemljišč, predvidenih za pozidavo ob Savi, je bilo v lasti države, kar je omogočilo hiter začetek gradnje. Sledila so pripravljalna dela, ki jih je vodil Srđan Rupar, pogodba o graditvi pa je bila podpisana aprila 2015. V imenu investitorja Eagle Hills jo je s srbsko vlado podpisal Alabar, delež arabskega vlagatelja je 68-odstoten, srbske vlade pa 32-odstoten. Eagle Hills pa je Srbiji odobril še kredit 90 milijonov evrov za izgradnjo železniške infrastrukture ter še 40 milijonov evrov za ekspropriacijo zemljišč.{infobox-gray}161552{/infobox-gray}
Že tedaj so se pojavila vprašanja, zakaj je srbska vlada pri izbiri investitorja vnaprej izključila vsako javno razpravo o projektu in tudi vsakršno morebitno konkurenco in kako so porazdeljena finančna tveganja ter izplačilo dobička. Zaradi netransparentnosti projekta Beograd na vodi je nato na tisoče Beograjčanov mesece protestiralo na ulicah pod sloganom Ne da(vi)mo Beograda. Zgodilo se je tudi nekaj incidentov, novinarji in aktivisti, ki so nasprotovali gradnji, so tako dobili kazenske ovadbe, češ da so vdrli na zasebno zemljišče na rečni brežini, čeprav naj bi bil tisti del javno dostopen, a so oblasti zatrdile, da je zdaj tam gradbišče. Oblasti so tudi sprehajalcem in kolesarjem preprečevale dostop do južne obale Save. Demonstracije so z začetkom pandemije covida-19 usahnile in zdi se, da so se prebivalci glavnega mesta sprijaznili z megalomanskim projektom.
Spektakularne oblike nebotičnikov
No, za stanovanja v visokih nebotičnikih, sicer zanimivih, celo spektakularnih oblik, naj bi bilo predvidenih 1,107.000 kvadratnih metrov, kar bo 60 odstotkov vseh izgrajenih površin Beograda na vodi. Okoli 17 odstotkov bo namenjenih poslovnim prostorom, hotelom in trgovskim centrom po osem odstotkov, raznim prodajalnam pet odstotkov, zabavi in kulturi pa odstotek. Skupaj bo na voljo 1,85 milijona kvadratnih metrov površin.
"Kar zadeva estetiko, mislim, da je Beograd na vodi vendarle izjemno lep projekt in to ne le z arhitekturnega vidika, pač pa tudi z umetniškega," nadaljuje pogovor Miljković. "Pravijo sicer, da se je pri tem projektu marsikdo okoristil na nezakonit način, vendar zaupam našim organom pregona, da bodo te morebitne rabote odkrili in tudi kaznovali."{infobox-gray}161592{/infobox-gray}{api_embed_photo_L30}662048{/api_embed_photo_L30}
Miljković meni, da Savski trg s staro železniško postajo in s kipom Nemanji deluje kot zveza med starim delom Beograda in to ultramoderno sosesko na desnem bregu Save, ki je še v izgradnji: "Toda naj le povem, da bi lahko zmagala tudi kakšna druga zamisel. S kolegi arhitekti smo namreč imeli drugo idejo, a z njo nismo uspeli. Predvideli smo, da bi ta del Beograda ostal zelen in bi bil naravni pristop oziroma dostop starega dela Beograda k vodi. Tu na Savi bi postavili marino pa tudi pristanišče za velike ladje križarke, ki plujejo po Donavi. Predvideli smo še nacionalni športni stadion, ki bi povezal Sava center na drugi strani reke s starim jedrom prestolnice. Vendar se je vpletla politika in kot arhitekti nismo imeli več nobene besede, zato smo se umaknili. Zmagala je torej ta ideja, da se pozida čim več kvadratnih metrov in da se napravi nova beograjska veduta nebotičnikov. Vse to skupaj pa je in še bo staremu Beogradu zaprlo dostop do vode."{api_embed_photo}661868{/api_embed_photo}
Cena kvadratnega metra stanovanja v objektih Beograda na vodi je zasoljena, zato ni najbolj jasno, kdo si ga sploh lahko privošči. Povprečne mesečne plače v Srbiji skoraj ne presegajo 500 evrov, kvadratni meter stanovanja tam pa se začenja pri štiri tisoč evrih in sega ponekod celo čez devet tisoč evrov. Miljković opozarja, da je to preusmerilo pozornost javnosti od nekaterih drugih beograjskih gradbišč, ki se mu zdijo še veliko bolj sporna: "Recimo v Novem Beogradu imamo tako imenovani Blok 65, v Ulici kneza Miloša projekt Skyline, pod Kalemegdanom se gradi K-district. O vseh teh zadevah bi morali še prej govoriti kot o Beogradu na vodi. Še prej pa bi morali razpravljati, kako država mirno prodaja naše rudnike in druga naravna bogastva tujcem, recimo, mini hidroelektrarne. Vendar se zaradi takih stvari nihče ne vznemirja. Srbsko podeželje med tem ostaja osiromašeno, izropano. Vsi na vasi sanjajo o tem, kako bi se preselili vsaj v Beograd, če ne že kam dalje, ker doma nimajo perspektive."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
