Vojislav Bercko
Francoski predsednik Emmanuel Macron se je odločil za najbolj tvegan korak v svoji politični karieri. Manj kot leto dni po pričetku drugega mandata bo skušal izpeljati pokojninsko reformo, na kateri sta si že polomila zobe tako močna predsednika, kot sta bila Jacques Chirac in Nicolas Sarkozy, sam pa je od prvega poskusa odstopil, ko je izbruhnila pandemija covida. Zdaj bo skušal iti do konca in dvigniti upokojitveno starost s sedanjih 62 na 64 let. Reformo naj bi izpeljal do leta 2027, ko se bo tudi poslovil iz predsedniške palače na pariških Elizejskih poljanah, omenja pa se tudi leto 2030.
Nepriljubljeno reformo je predstavila predsednica vlade Elisabeth Borne. Skupni imenovalec načrtovanih sprememb pokojninskega sistema je daljša delovna doba za številne delavce, če se bodo želeli upokojiti s polno pokojnino. Francija ima namreč enega najnižjih upokojitvenih pragov med industrijsko razvitimi državami, dovolj je pogled čez njene meje, saj se denimo Španci in Nemci upokojujejo pri 65 do 67 letih. "Brez ukrepanja se bo pokojninski sistem zrušil pod težo primanjkljaja," je opozorila premierka. "Neodgovorno bi bilo dopustiti, da se primanjkljaji še naprej povečujejo. To bi neizogibno vodilo v obsežna zvišanja davkov in znižanja pokojnin," je dodala.
Francozi nočejo o dvigu upokojitvene starosti niti slišati. Ankete kažejo, da jih 47 odstotkov reformi nasprotuje, okoli četrtina jo pozdravlja, prav toliko pa se jih zavzema, da bi se lahko upokojevali še prej kot do zdaj. Prav tako ga ni sindikata, ki bi vladni predlog podpiral. "Zelo se zavedam, da spreminjanje našega pokojninskega sistema državljane navdaja s tesnobo in strahom," je dejala Elisabeth Borne. Vendar pa po njenih besedah država z vidika zagotavljanja stabilnosti nima izbire. Sindikatov ne prepriča niti ponudba, da bi bila najnižja pokojnina po novem 1200 evrov, ne samo za bodoče upokojence, ampak tudi tiste, ki so že upokojeni. V Franciji sicer znašal povprečna pokojnina okoli 1400 evrov, vendar pa pokojninski sistem požre skoraj 14 odstotkov BDP. Zadnja večja stavka zaradi napovedane reforme je bila septembra lani, argumente stavkajočih pa je tedaj strnil vodja sindikata CGT Philippe Martinez: "Smo proti dvigu upokojitvene starosti, ker menimo, da je to odklon v luči dejstva, da je v državi veliko brezposelnih. Zadrževanje ljudi na delu pomeni, da ljudje, ki so brez dela, tega ne morejo najti," je dodal.
Toda sindikati niso edina Macronova težava, če bo želel izvesti reformo. Vladni predlog mora najprej potrditi še parlament, kjer pa Macronova stranka Preporod (Renaissance) skupaj s koalicijskimi partnerji nima večine; imajo namreč le 250 mandatov v 577-sedežni narodni skupščini oziroma spodnjem domu parlamenta. Zaveznike bo skušal Macron najti v vrstah nekdaj najvplivnejše Republikanske stranke, ki je kljub temu, da v zadnjem desetletju drsi proti političnemu obrobju, četrta najmočnejša posamična stranka z 62 poslanci. Če mu to ne bo uspelo, lahko sicer uporabi 49. člen ustave in obide parlament, a to bi gotovo pomenilo glasovanje o zaupnici in najverjetneje tudi padec vlade.
Zdaj vsi v Franciji s strahom čakajo, kako se bo odzvalo ljudstvo. Živ je še spomin na Gibanje rumenih jopičev, ki je zanetilo stavke in hude nemire v pozni jeseni 2018. Tedaj so ljudje šli na ulice zaradi visokih življenjskih stroškov in opozarjali, da je nesorazmerno breme vladnih davčnih reform padlo na delavski in srednji razred, zlasti na podeželskih in primestnih območjih. Protestniki so pozvali k znižanju davkov na gorivo, ponovni uvedbi solidarnostnega davka na premoženje, zvišanju minimalne plače in - odstopu Emmanuela Macrona.
