(INTERVJU) Andrej Logar, nekdanji veleposlanik pri OZN: "Na skupščini je kot na živopisnem bazarju."

V New Yorku poteka 76. zasedanje Generalne skupščine OZN, tam ste službovali med letoma 2013 in 2017, kaj pričakujete od tega vrha?

"To je eno osrednjih srečanj na mednarodni ravni, še posebej je pomembno, ker je lani zasedanje odpadlo in je bilo le v virtualni obliki, letos pa je kljub nekaterim opozorilom sekretariata, naj predstavniki držav omejijo prihode, tam že več kot sto predsednikov držav in vlad ter zunanjih ministrov. To je pomembno, ker kontakt v živo lahko pripomore k blažitvi akutnih problemov, ki ta hip opredeljujejo mednarodno skupnost."

​Svet je na robu propada in se premika v napačno smer - medtem ko milijarderji za zabavo letijo v vesolje, so milijoni ljudi lačni, je bil v uvodnem nastopu odločen generalni sekretar OZN Antonio Guterres. Je bil govor kaj posebnega ali običajna oblika "odločnosti" sekretarjev?

"Govor je vsebinsko dober, vendar je Generalna skupščina že doživela veliko dobrih govorov, pa so potem umanjkali dogovori, kako uresničiti cilje. Guterres je opozoril na ključne probleme, ni presenečenje, da je izpostavil globalno upravljanje in predlagal, da se državniki omejijo na dvanajst ciljev, ki so jih z deklaracijo opredelili lani. Seveda so v ospredju ublažitev epidemije covida, vprašanja trajnostnega razvoja, klimatskih sprememb, energetike, varnosti in spoštovanje človeškega dostojanstva."

Vse skupaj je mnogo bolj kompleksno, kot je nekoč bila hladna vojna, je dejal Guterres in da svet drsi proti dvema nizoma gospodarskih, trgovinskih, finančnih in tehnoloških pravil, pa proti dvema pristopoma k razvoju umetne inteligence ...

"To je pravilna in natančna analiza, Guterres pravi, da je treba stopiti v procese v smeri revitalizacije Združenih narodov, ki nimajo zadostne moči in instrumentarija, da bi lahko uresničili cilje. Pa tudi, da je treba okrepiti druge organizacije."

Pa ni to že evergreen, da je OZN treba prenoviti, na koncu se pa ne zgodi nič?

"Paradoks je, da ljudje krivijo OZN za neuspešnost izvajanja politik, ki bi lahko svet naredile boljši, implementacija pa je v rokah članic in te velikokrat nastopajo s figo v žepu."

Bil je tudi konkreten, ko je Kitajsko in ZDA pozval k dialogu. Zdi se, da se svet vse bolj zaveda in preži, ker ga skrbi vzpon Kitajske?

"Nedvomno. Kitajska je v vzponu, ne le politično, gospodarsko, ampak tudi vojaško. Njeno zavzemanje prostora je osupljivo. Kitajska se je polastila koncepta investicijske diplomacije in na ta način pridobiva pod svoje okrilje številne države, ki so pristale na pogoje, ki jih postavlja. Kupuje velika ozemlja v Afriki, zagotavlja infrastrukturne projekte v mnogih državah in vzpostavlja odvisnost teh držav od nje."

Pomembno je, da je Amerika nazaj

Drugi vrhunec je bil govor ameriškega predsednika Bidna. Rekel, da ZDA začenjajo dobo nepopustljive diplomacije? Vidite v tem kaj globljega?

"Gre za radikalni odstop od politike bivšega predsednika Trumpa. Pomemben element, ki ga je izpostavil, je, da je Amerika nazaj, da bo z vsemi silami krepila koncept multilateralizma, vendar skladno s svojimi vojaško-političnimi in gospodarskimi cilji. Amerika se zaveda nevarnosti, kjer pa Evropa ostaja nekako na obrobju."

So ZDA ugotovile, da imajo same s seboj dovolj problemov, če pogledava samo, kako jih je ranil covid. Se bodo bolj posvetile okoljskim izzivom, ki so bili za Trumpa manj pomembni? Kam piha veter, pa je Biden pokazal tudi z umikom iz Afganistana?

"ZDA so pod Trumpom igrale na karto Najprej Amerika in zanemarjale zunanjepolitične prioritete. Zdaj pa spoznavajo, da je na domačem dvorišču ogromno za postoriti, imajo velika devastirana območja, ogromno revščine, zavedajo se, da je možno samo z notranjepolitično konsolidacijo države, ki je tudi v gospodarskih težavah, okrepiti položaj v mednarodni skupnosti, in obenem prenavljajo zunanjepolitični koncept. Biden je v New Yorku vendarle nastopil spravljivo, a z jasnim sporočilom, da so ZDA globalno pomemben faktor. No, ko ameriški predsednik konča govor, se dvorana običajno kar polovično izprazni. Vedno smo se šalili na ta račun, da je bolje ne dobiti mesto govorca takoj za njim, ker gredo vsi ven."

Biden je govoril je tudi o novinarjih kot branilcih demokracije, bržkone zaradi vseh radikalizacij, a tudi režimi se še vedno menjavajo s silo, kot na primer v Afganistanu. In od tam se je branilka demokracije, Amerika, umaknila. Zakaj?

"Notranjepolitična situacija in analiza prihodnosti sta verjetno pokazali, da je vojna izgubljena. ZDA so zanjo porabile veliko denarja pa tudi naklonjenost javnega mnenja za ameriške intervencije v svetu upada."

Premik proti pacifiški regiji

Dodatno vlade bržkone tudi zaradi covida niso vedele, kaj vse še prihaja. Pa se bodo Američani precepili?

"Tudi to je bila ovira. V državi, kjer veliko ljudi verjame, da je zemlja ploščata, je včasih težko doseči radikalne premike v glavah."

Smo mi tu vse bolj Američani?

"Hm, to pa vi ocenite. Jaz sem cepljen. Ampak gre še za druge stvari pri umiku: število naravnih katastrof v ZDA se je močno povečalo, kar vse finančno izčrpava tudi tako močne države. Vrsta okoliščin je, ne nazadnje so se Američani že v času Trumpa pogajali s talibani. Odhod je nekako dozoreval, presenetljiva je le njegova bliskovitost, ki je presenetila tudi evropske zaveznike."

ZDA krepijo stara-nova zavezništva, kot je Aukus z Avstralijo in Veliko Britanijo, zaradi česar je izbruhnil spor s Francijo, saj je Canberra Parizu odpovedala ogromno naročilo podmornic, ki jih bo kupila seveda pri Aukusu. Bo Evropa za ZDA zdaj še bolj na stranskem tiru?

"Težišče se zadnjih 15 let zaradi Kitajske premika iz evroatlanstke osi proti pacifiški regiji. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj se bo formirala neka nova skupnost, ki bo sledila ameriškim interesom. Hkrati pa gre v tej druščini, predvsem ko gre za Avstralijo, tudi za varnostno vprašanje. Medtem ko se za Združeno kraljestvo s tem samo potrjuje nadaljevanje politike, ki jo je že igralo kot članica Evropske unije. Nikdar ni bilo odkrit član EU, ampak je sedelo na dveh stolih in dobro kapitaliziralo svoje članstvo in 'privrženost evropskim idealom'. V osnovi užaljenosti Francije, ki je lahko upravičena, pa je 90-milijardni posel, kar je zanjo pred predsedniškimi volitvami velika stvar in udarec za Macronovo kredibilnost, ker mu je nekdo speljal posel."

Protokol z vsebino

Kje pa je Slovenija? V New Yorku sta tudi predsednik Borut Pahor in zunanji minister Anže Logar, kako pomembna je skupščina za nas, kaj lahko Slovenija iztrži, se pokaže kot ambiciozna, zlasti ker smo v času predsedovanja Svetu EU?

"Za Slovenijo je to eden osrednjih političnih dogodkov na mednarodni ravni, pa ne le za bilateralne kontakte z državami, ki jih običajno nimamo priložnost srečevati v okviru EU, ampak da se predstavi s stališči kot odgovorna članica mednarodne skupnosti."

Ali se ni bolje kot s stališči izpostaviti kar z ambicioznimi rešitvami konkretnih ali globalnih problemov?

"Država mora jasno nakazati tudi rešitve in svojo vlogo pri iskanju rešitev."

Kje bi lahko to storila?

"Na varnostnem področju prav gotovo pri vprašanju Balkana, čeprav imam občutek, da izgubljamo vlogo, ki smo jo imeli, in smo vedno bolj oddaljeni od ključnih akterjev, ki lahko prispevajo k temu."

Bomo pa v okviru predsedovanja 6. oktobra na Brdu gostili vrh o Zahodnem Balkanu. Kaj si lahko obetamo?

"Teh vrhov v okviru EU je bilo že veliko in tudi v času, ko sem se še ukvarjal s tem na ministrstvu za zunanje zadeve, so bila mnenja, ali organizirati vrh državnikov, deljena. Ker ni več dovolj opozarjati na pomen vključevanja držav Zahodnega Balkana v EU, ampak je važno to, kako priključitev dejansko izpeljati. V EU tudi ni enotnosti o širitvi in na koncu lahko vrh izpade kot neuspeh ali pa priključevanje še zaostri. Vseeno se mi zdi prav, da so to organizirali. Moja teza, ko sem še sodeloval, je bila, da Slovenija ne more mimo tega, da se v času predsedovanja ne bi angažirala, je pa vprašanje dometa, ali lahko razprave pomembneje prestavimo v želeno smer. Poudarjam pa nekaj: države, ki želijo v EU, morajo same delovati prepričevalno do tistih držav, ki so zadržane do širitve in dvomijo o resnosti kandidatk glede izpolnjevanja pogojev."

Se obnašati manj balkansko?

"Že zdaj bi se morale angažirati bolj proevropsko, ker le to deluje, ne pa razmišljati samo o denarju. Ne more biti kar 'bianco' podpisovanja članstva, konec koncev gredo tudi v teh državah, na Nizozemskem, Danskem in v Belgiji, na volitve. Bližnjic v EU ne bi smelo biti, premalo je storjenega, četudi liderji Zahodnega Balkana črpajo svojo moč na tem, kako bodo državo pripeljali v EU. Slovenija je, ko se je približevala, izpolnjevala nekatere pogoje, še preden so jih postavili."

Če se vrneva v New York, kot veleposlanik ste skupščine videli od blizu. Kaj se dogaja v ozadju, vsi rinejo v bližino šefov velesil, jim molijo roke ...?

"To je eden najzahtevnejših protokolarnih dogodkov na svetu, zato je vse strogo predpisano, vodeno, omejeno. Precej ulic in avenij okoli palače Združenih narodov zaprejo, prehodi so možni le z varnostno preverjenimi prepustnicami. Tam je vendarle sto predsednikov držav in vlad, ko pa pride ameriški predsednik, ki je tam običajno dva dni, varnost še dodatno okrepijo. Poskuša se priti do najpomembnejših voditeljev, seveda. V veliki dvorani je 193 delegacij, vsak dobi svoje določeno mesto, predsedniki se z bližnjimi pozdravijo, nekateri se poznajo, najde se tudi kdo, ki stopi do koga, ampak to so bolj neformalni in vljudnostni kontakti."

Kaj pa če se srečajo predsedniki držav, ki so v konfliktih?

"Posebej pazijo, da se kaj takega ne zgodi, a se je že zgodilo, da sta pri odhodu z dogodka kakšna predsednika prišla skupaj spontano ali pa je bilo to celo zrežirano. Spomnim se, da ko sta še Jaser Afarat ali pa Moamer Gadafi hodila v New York, je prišlo do takih srečanj. V takih primerih pride le do pozdrava, redko pa do rokovanja. Celo Američani so nekajkrat morali demantirati, da kdaj ni bilo kakega srečanja, ki bi bilo dogovorjeno, ampak da je bilo slučajno. Ruski in kitajski predsednik pa hodita običajno na skupščino le ob okroglih obletnicah.

Gadafi in Fidel Castro sta vedno dobila celo natančno določeno območje, v katerem se lahko gibljeta. ZDA namreč ne morejo prepovedati niti svojemu največjem sovražniku, da bi prišel na to zasedanje, ker ima ozemlje, kjer je palača OZN, poseben pravni status. Nasprotno - omogočiti morajo prihod in varnost, tudi venezuelski predsednik Nicolas Maduro lahko pride. Gadafi si je za območje, kjer je bival, vedno izbral Harlem. Tam je s svojimi enormnimi delegacijami, ki so štele po 200, 300 ljudi, bival v glomaznem hotelu, ki sem si ga nekoč ogledal. Za lastnika tega hotela je to bil velik biznis."

Kako pomembni so sprejemi, fototermini, bilaterala?

"Delegacije za predsednike iščejo neko fotopriložnost, da se potem šefi doma hvalijo, kako so se srečali s tem in onim. Sta pa tam dva osrednja protokolarna dogodka, ki imata tudi vsebinsko sporočilo. To je sprejem generalnega sekretarja in sprejem ameriškega predsednika za vse vodje delegacij. To je priložnost, da vsi, ki se želijo fotografirati, to tudi storijo, to je tudi najbolj obiskan stranski dogodek. Tja bo zagotovo povabljen tudi predsednik Pahor. Zgodi pa se tudi, da kdo, ki ima konfliktne odnose z ZDA, ne sprejme povabila. Toda 80 odstotkov delegacij gre, za nekatere je potem to celo osrednji dogodek, ki ga potem interpretirajo in tržijo na domači sceni. O vsebini takih neformalnih pogovorov potem seveda ne gre razpredati pred novinarji."

Kaj pa tisti tajni sestanki, ki potekajo daleč od oči javnosti?

"Generalna skupščina je živopisen politični bazar, usmerjen v to, da se lahko srečaš z vsakim, ki si ga izbereš, zato so med dogovorjenimi srečanji tudi prikrita srečanja, za katera kasneje izvemo, da so 'menda' bila, in ta so seveda še kako zanimiva za analize. Tudi zaradi tajnih srečanj nekateri predsedniki prihajajo v New York. So pa ključni liderji zelo zasedeni."