(INTERVJU) Bojko Bučar o ukrajinski krizi: Mednarodni red se je začel kršiti drugje

Kaj pomeni rusko priznanje separatističnih republik v Donbasu, ko smo pa vendarle upali, da bi se morda lahko obnovil mirovni proces iz Minska?

"Da, res smo upali, da se bo lahko mirovni proces iz Minska obnovil. Toda s Putinovim priznanjem separatističnih republik Doneck in Lugansk se zdi, da sta sporazuma iz Minska, prvi in drugi, pokopana za vedno. To seveda ne pomeni nič dobrega. Vendar pa že od leta 2015 tako ali tako s tem procesom niso prišli nikamor naprej. Zato bi lahko rekli, da je Minsk mrtev že nekaj časa. Rusko priznanje ga je le dokončno pokopalo."

Ali je torej izbruh vojne za vogalom? Ruski predsednik Vladimir Putin je namreč napovedal, da bo v teh ljudskih republikah postavil vojaška oporišča. Krim je leta 2014 padel v ruske roke skoraj brez izstreljenega strela, bi se sedaj Ukrajina utegnila odzvati z orožjem?

"Mislim, da se ne bo. Neka vojna širših razsežnosti (še) ni na vidiku. Tako menim, ker je ukrajinsko vodstvo pohitelo s pomirjujočimi izjavami. To lahko pomeni, da si tega, kar so izgubili, teh odcepljenih delov - ki predstavljata sedem odstotkov celotnega ukrajinskega ozemlja, vendar spričo tega konflikt ni nič kaj lažji - le ne bodo skušali povrniti s silo. Tudi zveza Nato je zatrdila, da se v konflikt vojaško ne bo vmešavala. Ne vidim, da bi Rusija imela še kakšen interes poglobiti to krizo in sprožiti vojno, saj ni jasno, kaj bi s tem še lahko pridobila."

Vendar imamo v zvezi z Rusijo že kar nekaj tako imenovanih zamrznjenjih konfliktov: Abhazija in Južna Osetija v Gruziji, Pridnesterje v Moldaviji. Ali želi Putin korak za korakom ustvariti neki novi ruski imperij ne oziraje se na to, da s tem ogroža strukturo vse evropske varnosti?

"Smeli bi razmišljati tudi v tej smeri. Vendar pa ne moremo zagotovo vedeti, kaj se dogaja v Putinovi glavi. Omenjate zamrznjene konflikte. Eni so bolj, drugi manj zamrznjeni, drži. A treba je na zadevo pogledati s širšega vidika. Obstoječi mednarodni red se je začel rušiti drugje. Pred očmi imam predvsem Afganistan, Irak, Libijo, Sirijo. To se nam je zdelo daleč od nas, pa nismo bili tako nervozni. Zdaj se nam stvari dogajajo na našem pragu, v Evropi. Upam, da je misel, kako skuša Rusija obnoviti nek svoj imperij, vendarle preveč črnogleda. Rusija nima takih ambicij. Je pa nedvomno to kršenje mednarodnega reda, ki pa se je začelo že veliko prej! Pri teh vzporednicah ne smemo pozabiti niti tega, da je priznanje neodvisnih republik na meji z Rusijo imelo svoj precedens. Namreč, začelo se je s Kosovom."

Kdo je po vaše kriv, da smo prišli tako daleč?

"V tem konfliktu ni nihče nedolžen, vsi so doprinesli svoj del krivde. Tako Zahod s svojo željo po širitvi Nata na Ukrajino kot Rusija s svojimi ekspanzionističnimi težnjami, pa tudi Ukrajina morda s sicer razumljivimi, pa vendar nacionalističnimi stališči. Pa tudi Evropska unija, ki v vsej zgodbi ni bila preveč dejavna."