Ben Spann nikoli ni služil vojaškega roka in tudi ni sorodstveno povezan z Ukrajino, a se je odločil, da odpotuje v to državo, ker je želel pomagati pri njeni obrambi. Ženi in 16-letnemu sinu svojih namenov ni iskreno obelodanil, temveč jima je dejal, da gre pomagat ukrajinskim beguncem.
Z letalom se je odpravil na Poljsko, med poletom pa je spoznal še štiri nekdanje britanske vojake, ki so bili na poti v Ukrajino, da bi se pridružili ukrajinskim vojakom. Po pristanku so z avtobusom prispeli do ukrajinske meje, nato pa so z drugimi prostovoljci nekaj dni preživeli v varni hiši na zahodu Ukrajine. V hiši ni bilo postelj, niti tekoče vode.
Pričakovali so, da bo tretji dan prispelo vozilo, ki naj bi jim pripeljalo orožje, vendar ni bilo nikogar. Nato pa jim je četrto noč na vrata potrkalo deset pripadnikov ukrajinskih posebnih enot, ki so vdrli v hišo.
"Sedeli smo okoli 20 ali 30 minut. V glave so nam uperili kalašnikovke. Imeli smo roke na glavah, oni pa so preiskovali hišo. Nekatere med nami so tudi zasliševali," je povedal Spann.
"Eden iz naše skupine se ni želel obrniti in je rekel specialcem, da če ga želijo ustreliti, naj ga gledajo v oči. To je bilo povsem nadrealno. Ko se je situacija umirila in so specialci dojeli, zakaj smo prišli tja, se je vzdušje spremenilo," je dodal.
Naslednji dan so krenili proti bazi, kjer naj bi dobili orožje, na nadzorni točki pa so opazili trupli ruskih vojakov. "Postavili so ju, kot da sedita, na obrazu sta imeli klobuka. To je bilo opozorilo za Ruse, ki je tudi nam odprlo oči. Dojeli smo, v kakšno realnost smo prišli," razlaga Spann. Ker skupina Britancev v bazi ni dobila orožja, se je vrnila v varno hišo. Kmalu so zaslišali sirene, ki so opozarjale pred zračnim napadom. Niso se počutili varne.
Ko je bil Spann peti dan v Ukrajini, ga je kontaktirala preplašena družina, ki je med tem ugotovila, da se nahaja na vojnem območju. Ostali štirje Britanci so se odločili odpotovati v drugi del države.
"Nekoliko sem se zbližal s temi fanti. Bili smo se pripravljeni boriti, če bi bilo treba, tudi umreti skupaj. V takšnih situacijah se hitro povežeš z ljudmi. Ko pa sem se slišal z ženo in sinom, sem videl, kako ju je to prizadelo. Spraševala sta se, ali mi je sploh mar za njiju in zakaj sem storil, kar sem storil," pripoveduje 36-letnik.
V tem trenutku se je zavedal, da bi pot v drugi, nevarnejši del Ukrajine brez orožja predstavljala samomorilsko misijo. "Ko se se fantje odločili premakniti naprej, sem se odločil, da se vrnem na mejo," je povedal Spann. Opisal je tudi stanje na meji. "Ljudje so se prerivali. Otroci so jokali in vreščali. Padal je sneg. Bilo je mraz. Moje noge so bile kot led. Strašno mi je pomisliti, kako so se počutili ti otroci. Zagotovo so zmrzovali. Ljudje so čakali več ur, želeli pa so samo čez mejo," je dodal.
Rad bi šel nazaj v Ukrajino
Ko se je vrnil v domovino, je bila njegova žena besna. Rekla mu je, da ga bo vrgla iz hiše. "Zdaj je dobro. Pobotala sva se. Skupaj sva že 19 let. Sin je vse dobro prenesel. Ni bil preveč jezen, le srečen, da sem se vrnil," še razlaga Spann, ki ob tem dodaja, da mu je zdaj žal, ker je zapustil Ukrajino. "Sploh mi ni žal, da sem šel tja, žal mi je, da sem zapustil Ukrajino. Žal mi je, da sem zapustil te fante. Ne vem, koliko bi jim lahko koristil v bojih, imam pa občutek, da sem jih pustil na cedilu. Če sem iskren, bi rad bil tam," je Britanec povedal za britansko televizijo Sky News.
Sam sicer meni, da ljudje, ki nimajo vojaških izkušenj, ne bi smeli hoditi v Ukrajino. "Mislim, da bi bili le breme. Rad bi se vrnil, a to je morda le zaradi mojega ega. Znotraj čutim, da bi jim v resnici le otežil zadeve," je zaključil.
