V Kataloniji bodo v nedeljo nove volitve deželnega parlamenta. To bodo že tretje predčasne volitve, kar se vse od padca Francovega totalitarnega režima ni nikoli zgodilo. Že to dejstvo kaže na kompleksnost stanja v regiji, ki je 1. oktobra leta 2017 doživela osamosvojitveni referendum s surovimi policijskimi posegi. Sledil je razpust parlamenta in deželne vlade, uvedba komisarske uprave Madrida, pa nove predčasne volitve z zmago strank neodvisnosti.
Hkrati se je začel sodni pregon z aretacijami nekaterih najvidnejših politikov in predsednikov obeh velikih nevladnih organizacij ter njihovimi kasnejšimi obsodbami na visoke zaporne kazni od devet do 13 let. Ostali člani katalonske vlade so se zatekli v tujino, kjer so v izgnanstvu oblikovali Svet za republiko, ki si pod vodstvom odstavljenega predsednika katalonske vlade Carlesa Puigdemonta prizadeva za dosego neodvisnosti Katalonije. Po večmesečnih težavah, kajti sodstvo je preprečilo izvolitev treh kandidatov za predsednika, so končno izvolili novo vlado, ki je bila kratkotrajna, ker je sodstvo odstavilo premiera Quima Torro, ker ni hotel odstraniti z vladne palače transparenta s pozivom k osvoboditvi političnih zapornikov. Tako se je končal tudi ta mandat parlamenta.
Številni favoriti volitev so v zaporu ali izgnanstvu
Tri stranke skoraj izenačene
Družba v tem času ni mirovala, prav tako ni mirovalo sodstvo. Protesti so stalnica, predvsem demonstracije v znak solidarnosti s političnimi zaporniki, nadaljuje pa se tudi sodna represija, povezana z dogajanji ob referendumu. Veliko je postopkov, osumljencev in obtožencev, obsojenih je več kot dva tisoč Kataloncev, kar je seveda razlog za veliko zaskrbljenost v katalonski družbi. Madridska vlada ne posega in se sklicuje na neodvisnost sodstva, obstajajo polovične obljube glede morebitne amnestije, vendar se ne dogaja nič. Sicer pa so pred nekaj dnevi politične zapornike začasno izpustili zapora na osnovi zakonodaje, ki to dopušča, ko obtoženec odsedi četrtino kazni. To je odločila katalonska uprava zaporov, za zdaj pa se Madrid temu ni uprl.
To je ozračje, v katerem bodo potekale volitve. Javnomnenjske raziskave jasno kažejo, da se bodo za zmago potegovale tri stranke. To so Junts (Skupaj), ki jo vodi Puigdemont iz izgnanstva in je tudi njen kandidat, Esquerra Republicana de Catalunya (ERC), Stranka republikanske levice, ki jo vodi sedanji vršilec dolžnosti predsednika katalonske vlade Pere Aragones, in Katalonska socialistična stranka PSC, ki je sestavni del španske socialistične stranke PSOE, katere glavni kandidat je Salvador Illa, ki je bil do pred kratkim španski minister za zdravje in je odstopil na dan, ko je sprejel kandidaturo. Javnomnenjske raziskave prikazujejo različne rezultate, vsekakor so si vse tri stranke zelo blizu in zelo tvegana so predvidevanja, komu bo zares pripadla zmaga; v rahlem vodstvu naj bi bila ERC.
Ruska klofuta Španiji
Spomniti se velja na dogajanje v prejšnjem tednu. Evropski komisar za zunanje zadeve Josep Borrell, nekdanji španski zunanji minister, je v imenu Evropske komisije obiskal Moskvo, kjer je ruskemu zunanjemu ministru Sergeju Lavrovu predstavil stališče Evropske unije glede aretacije liderja ruske opozicije Alekseja Navalnega. Lavrov ga je ostro zavrnil z utemeljitvijo, da so v Španiji v zaporu politiki samo zato, ker so izvedli referendum, ob tem pa so sodišča v Belgiji in v Nemčiji zavrnila špansko zahtevo po izročitvi politikov v izgnanstvu z utemeljitvijo, da njihovo dejanje ni kaznivo.
Osamosvojitelji in unitaristi
Med strankami so seveda precejšnje razlike. Junts, katere glavna kandidatka za predsednico katalonske vlade je Laura Borras, trenutno poslanka v Madridu, sicer izkušena političarka. Puigdemont se namreč ne more vrniti v Španijo, ker kljub imuniteti, ki jo uživa kot evropski poslanec, Španija zanj ni preklicala zapornega naloga. Stranka Junts se zavzema za nadaljevanje osamosvojitvenega postopka, izhajajoč iz rezultatov referenduma, kjer se je za neodvisnost izreklo več kot dva milijona volivcev. Res pa je, da to ni več kot polovica volilnih upravičencev, kar Junts pojasnjuje z dejstvom, da je policija nasilno preprečila najmanj 700.000 volilnim upravičencem, da bi glasovali.
ERC ima drugačno stališče. Njen voditelj Oriol Junqueras, obsojen na 13 let zapora, je pred kratkim izjavil, da 50 odstotkov ne zadostuje za razglasitev neodvisnosti. Ob potrditvi, da je prav neodvisna katalonska republika končni cilj te stranke, ERC meni, da je treba prepričati ljudi, da španska monarhija ni ustrezna oblika države in bi lahko bili življenjski pogoji v Kataloniji veliko boljši, če bi regija stopila na pot samostojnosti. ERC veliko pozornost posveča okoljskim vprašanjem in gospodarskemu razvoju, skladnemu z zaščito narave.
PSC nima zelo težkega dela. Je unitaristična stranka, zagovarja Katalonijo kot sestavni del Španije, ne izreka se o monarhiji, želi pa, vsaj z besedami, Kataloniji zagotoviti več sredstev in katalonski vladi več pravic. Socialisti računajo predvsem na ošibitev stranke Ciutadans, ki je bila na zadnjih volitvah najmočnejša stranka, okoli katere so se zbrali predvsem volivci, ki so nasprotovali osamosvojitvi.
Nad volitvami seveda lebdi vprašanje pandemije. Katalonska vlada je volitve preložila na 30. maj, vendar je sodstvo preložitev zavrnilo, češ da statut te možnosti ne predvideva. Mimogrede, lani so volitve v Baskovski deželi in Galiciji preložili na pomlad in temu ni nihče ugovarjal. Tako zdaj stranke pozivajo k množični udeležbi, sicer pa se je do konca prejšnjega tedna že skoraj 300.000 volivcev opredelilo za glasovanje po pošti.
