Kje se Balkan začne in kje se sploh konča? Na videz preprosto, v resnici pa zahtevno vprašanje

Dr. Božidar Jezernik, profesor z ljubljanske Filozofske fakultete, kjer med drugim predava etnologijo Balkana, nam je pred enim od vrhuncev slovenskega polletnega predsedovanja Svetu Evropske unije, namreč neformalnim vrhom EU-Zahodni Balkan v začetku oktobra, skušal pojasniti, kaj Balkan sploh je in kaj se z njim dogaja.

Najprej pa na videz preprosto vprašanje, kje se Balkan začne, in tudi, kje se Balkan konča? V šali nekateri rečejo, da se Balkan začne že na južni železniški postaji na Dunaju. Na otvoritvi Mednarodnega obrtniškega sejma MOS v Celju nas je madžarski premier Viktor Orban podučil, da je za Madžare Balkan tam, kjer se začne pravoslavje. In nikoli ni razumel, čemu mednarodna politika za Slovenijo uporablja izraz Balkan, saj imajo Madžari Slovenijo za srednjeevropsko državo.

Kaj pa pravite vi, dr. Božidar Jezernik?

"Srbski geograf Jovan Cvijić je meje Balkana postavil na rekah, najprej južno od Ljubljanice pa nato od Save. Tukaj, v atriju ljubljanskega Mestnega muzeja, sva še v Evropi. Če greva nekaj metrov proti jugu, čez Ljubljanico, pa bi že bila na Balkanu. Cvijić je to mejo definiral v knjigi Balkanski polotok, ki je izšla v francoščini v zadnjem letu prve svetovne vojne. V mislih je seveda imel povojno arhitekturo, po kateri naj bi prišlo do zedinjenja južnih Slovanov. Je pa vprašanje zelo zanimivo, saj so nejasne tako celinske meje Balkana, pa potem tudi kje njegove meje tečejo na samem polotoku in za nameček, res je, kje se končajo. Ko sem se sam ukvarjal s tem vprašanjem, sem prišel do ugotovitve, da je definicij mej Balkana toliko, kolikor je teoretikov, in celo še ena več."

Kako, prosim?

"Maria Todorova, bolgarsko-ameriška avtorica v svojem znamenitem angleškem izvirniku Imaginarij Balkana Slovenije ne uvršča med balkanske države. V srbskem prevodu knjige pa Slovenijo najdemo med balkanskimi državami. Torej ena teoretičarka ima o tem dve mnenji! Če pogledate v Encyclopedio Britannico iz leta 1911, so tam meje balkanskih držav drugačne kakor v izdaji iz leta 1996. Na veliki balkanski razstavi v Londonu leta 1903 Romuni niso hoteli sodelovati, češ da so severno od Donave. Toda izdaja iz leta 1996 na Balkan poleg Romunije uvršča še Moldavijo. Tako ostaja vprašanje, ali je potemtakem Vojvodina del Balkana ali ne. Podobno vprašanje velja za Slovenijo."

Pa za Hrvaško?

"Ne, ni enako kot za Slovenijo. Del Hrvaške je vendarle bil del Osmanskega cesarstva, recimo Slavonija okoli 150 let, pa še okolica Imotskega oziroma del Dalmacije, kjer je potekala meja z Benetkami. To je pomembno za gledanje, da je Balkan tam, kjer je bilo Osmansko cesarstvo, se pravi, kjer je potekala politična in kulturna meja med vzhodom in zahodom. S tega vidika Slovenija ni del Balkana, ker nikoli ni bila pod Osmanskim cesarstvom. Ampak v omenjeni enciklopediji iz leta 1996 boste našli, da tudi Grčija ni del Balkana. Ker da je mediteranska država! Toda mediteranske države bi potem morale biti še Slovenija, Hrvaška, Črna gora, Albanija. Vendar so vse te, tudi Slovenija, omenjene kot balkanske države. V izdaji iz leta 1911 pa slovenske dežele niso navedene kot balkanske. Vse te nejasnosti nam povedo, da tukaj nikakor ne gre samo za geografijo.

Ime Balkan je v resnici mlado ime. Uveljavilo se je šele po Berlinskem kongresu 1878. Prej so ta prostor imenovali Evropejska Turčija. Po Berlinskem kongresu, ko so nastale samostojne države Srbija, Romunija, Črna gora in še avtonomija Bolgarije, ime Evropejska Turčija ne pride več v poštev. Uporabijo krajše ime Balkan, ki pa je posledica napake. Nemški geograf August Zeune je polotok poimenoval po principu, kot so poimenovani drugi polotoki, Apeninski, Pirenejski ... Po najvišjem gorovju. Mislil je, da je Balkan ime, vendar je zgolj turški samostalnik, ki pomeni katerokoli gorovje. Zeune je še mislil, da se Stara Planina v Bolgariji torej imenuje Balkan in da se tudi razteza vse do Dinarskih Alp."

Naš danes je njihov jutri

Ampak marsikdo izraz Balkan oziroma balkansko razume pejorativno. Zakaj?

"No, te države so imeli za nerazvite in zaostale, manj vredne. Ampak bistvena je razlika v družbenopolitični in zlasti ekonomski ureditvi. V Evropi imamo konec druge polovice 19. stoletja že obdobje razvitega kapitalizma. Ta takrat v Osmansko cesarstvo šele prihaja in je še daleč od tega, da bi bil uveljavljen. Kapitalizem se je izkazal kot močna razdiralna sila za države, ki ga še niso poznale, a so z njim prišle v neposredni stik. Osmansko cesarstvo je bilo v 16. stoletju največje na svetu. Raztezalo se je prek treh kontinentov. Celo stoletje je imelo ničelno inflacijo. Bil je to enoten trgovski in carinski prostor. Ne tako, kot je bilo v Italiji, kjer bilo treba plačevati različne mitnine in carine. Ko se v Evropi razvije kapitalizem, se Osmansko cesarstvo znajde pod hudim pritiskom. Kapitalizem v produkcijo zmeraj vnaša novo znanje, ki je dodana vrednost. Zato so produkti vedno dražji. Ko osmanska država te izdelke kupuje, ima v zameno zgolj surovine, bombaž, fige in podobno. Za nove zahodne izdelke mora dati vedno več. Od tod inflacija, ki v 19. stoletju ponori. Od takrat imamo v slovenščini izraz nimam prebite pare. Kaj to pomeni? Para je bil osmanski kovanec. Zaradi visoke inflacije je vrednost kovine močno presegla vrednost kovanca. Zato so v kovance vrtali luknje, da bi prihranili kovino in zmanjšali razliko med nominalno in realno vrednostjo."

In posledice?

​"Osmansko cesarstvo se znajde v težki ekonomski krizi, ki se sprevrže v politično. V Srbiji, v Grčiji, kjer so v neposrednem stiku z zahodno Evropo, se tega hočejo znebiti. Pride do prve srbske vstaje, do druge, pa do grške vstaje in tako naprej. Vstaje so vodili kristjani z Balkana, ki so študirali na zahodu in se tam nalezli njegovih idej, predvsem zahodnega nacionalizma. Ko so se vrnili domov, so razglašali, da je Turčija nesposobna za razvoj, pa tudi za kulturo. Torej, znebimo se je in bomo prosperirali vsak dan v vsakem pogledu, kot poznate rek. Na zahodu so zaradi tega, ker cenijo vplivne in bogate, začeli zviška gledati na to nekoč velikansko cesarstvo. Zdaj se jim zdi zaostalo v razvoju, vendar tudi takšno, ki si želi postati enaki zahodni Evropi. Naš danes je njihov jutri, bi rekli. To zrenje so sprejeli tudi na Slovenskem, sprva pozitivno. Češ, mi smo jim po poreklu in jeziku zelo blizu, hkrati pa smo že najbolj pod vplivom zahodne kulture. Torej smo lahko posredniki med Balkanom in zahodom in bo vsa trgovina šla čez naše kraje. Tako je razmišljal konec 19. stoletja tudi Henrik Tuma.

​Pokazalo se je kasneje, da stvari ne potekajo čisto tako. Zamisel 'naš danes je njihov jutri' je dolgoročno zelo neugodna za tistega, ki je zadaj. Če Balkan želi jutri biti to, kar je Evropa danes, bo jutri Evropa že spet nekaj drugega. Obsojeni ste na posnemanje in izgubo lastne identitete in na večno zaostajanje. Seveda pa so se tudi na Balkanu dvignili lokalni liderji in elite, ki so imele svoje politične in ekonomske interese. Teh možnost niso hotele prepustiti drugim."

Tako ne Romuni, ne Hrvati in ne Slovenci nočejo spadati na Balkan zavoljo tega njegovega slabšalnega pomena?

"Da, želijo se od tega pomena emancipirati. Razumeli so, da se ne moreš emancipirati, če le capljaš za nekom."

Toda Balkan je v zgodovini človeštvu veliko prispeval. Naj omenim grško antiko kot zibelko zahodne civilizacije ...

"Pejorativni zven dobi Balkan šele v 19. stoletju. Prej, v 17. stoletju, se še cela Evropa boji osmanskega napredovanja, konec 17. stoletja je strah celo angleškega kralja. Hkrati pa angleški popotniki hodijo v Carigrad občudovat največji dvor na svetu, najuspešnejšo vojsko in najbolj urejeno državno administracijo. V 19. stoletju je slika popolnoma obrnjena. Za ilustracijo: ko v 17. stoletju pridejo zahodnoevropski popotniki v Mostar in vidijo Stari most, poročajo, kako je ta most čudovit in veliko lepši od Ponta Rialta v Benetkah. Ko pridejo tja v 19. stoletju, pa rečejo, tako lepega mosta nikakor niso mogli zgraditi Turki, gotovo so ga Rimljani."

Težave pometene pod preprogo

Mnogi opažajo, da vsakih nekaj desetletij na Balkanu izbruhne vojna. Tako smo nazadnje, v bivši Jugoslaviji, pred četrt stoletja izkusili krvoločne, nekateri rečejo bratomorne, vojne. Kakšno bi lahko bilo pojasnilo? Ena od razlag je, da se necivilizirana plemena pač vsakih nekaj deset let pokoljejo med sabo, druga, da gre za nadomestne spore med velesilami, torej so spopadi spodbujeni in aranžirani od zunaj, ker gre za geostrateško prevlado velikih, tretji spet iščejo razlago v različnih verstvih ...

"To je zelo pomembno vprašanje. Najprej okoli krvoločnosti. Na neki konferenci je mlajši nemški kolega povedal, da so balkanski ljudje krvoločni. Pa sem ga vprašal, ali je kdaj in kje na Balkanu, recimo med Srbi in Hrvati, že bila tridesetletna ali pa stoletna vojna, kot je bila med Anglijo in Francijo. Česa takega na Balkanu ni bilo. Je pa vojna spet izbruhnila. Prvi razlog po razpadu Jugoslavije je bilo vprašanje njene dediščine. Več lokalnih elit je pretendiralo na čim večji kos pogače. To nujno privede do nasprotnih gledanj, že denimo pri definiranju meje med Slovenijo in Hrvaško.

Smo pa Slovenci in Hrvati oblikovali narodno zavest znotraj Avstro-Ogrske v 19. stoletju in sprejeli isto definicijo o tem, kaj da je narod. Medtem je bil narod v delih Osmanskega cesarstva definiran drugače. Tam narod ni skupnost ljudi istega porekla in preteklosti, istega jezika in kulture, temveč je definiran glede na pripadnost veri. Edina priznana delitev ljudi je bila delitev na millete. Millet je verska skupnost, ki ima istega skupnega poglavarja ne glede na jezik in prostor, kjer živi, ali pa na skupno preteklost in kulturo. Tudi v sodobni turščini uporabljajo besedo millet za francoski la nation. Turčija ima problem s Kurdi in ga zategadelj ne more rešiti. Kajti vsi Kurdi so za Turke pripadniki istega, njihovega milleta.

Po prvi svetovni vojni se uveljavi princip nacionalne države, ki naj bi bil najboljši način za urejanje družbenih vprašanj. Zlasti francoski strategi so to izkoristili, da so iz majhnih nacionalnih držav od Baltika do Črnega in Jadranskega morja naredili sanitarni kordon do boljševistične Sovjetske zveze pa tudi oviro za nemški prodor na vzhod. To je v Sovjetski zvezi sprožilo napore za razbitje tega kordona. Moskva je podpirala tamkajšnje komunistične partije in od njih pričakovala to linijo. Jugoslovanski komunisti so bili sprva za Jugoslavijo, nato pa se jim je zazdela kot versajska tvorba, ki jo treba razbiti. Tudi Nemci so imeli interes razbiti ta sanitarni kordon, ker se jim je to zdelo lažje kakor razbiti Francijo."

In dobimo Slovenci leta 1937 Čebine?

"Da. Že prej pa so te napetosti pripeljale do prve svetovne vojne, kjer se celo Srbi iz Vojvodine borijo proti Srbom v Srbiji. Slovenci, Hrvati in Bosanci ter Vojvodinci se borijo proti Srbiji, po vojni pa se z njo združijo. Tisti, ki so se štiri leta med seboj 'lasali', morajo zdaj zaživeti kot bratje. Kako? Težavo so rešili tako, da so jo pometli pod preprogo. Ampak izpod preproge je spet vse butnilo na plano ob drugi svetovni vojni. Po njej so napako ponovili in je problem spet treščil ven v devetdesetih letih. Druga napaka je bila, da je zmagovita stran začela poudarjati razliko med zmagovalci in poraženci. Pomembni srbski politik Stojan Protić je po prvi svetovni vojni govoril, da je zmeraj tako, da mora poraženec hraniti zmagovalce. Na ta način v državi ne ustvariš skupnosti. Poljaki, ki so se borili med sabo v ruski, avstrijski in nemški vojski, so se tega lotili drugače. Poiskali so, kar jih povezuje, in danes nimajo problema s tem, da so vsi Poljaki in živijo v eni državi, čeprav so to državo kasneje še premetavali sem ter tja. Seveda so pri nas pomembno učinkovali tudi geostrateški interesi zunanjih sil, kot sva že povedala".

Podoben problem, kot je millet, se je razkril ob ustoličevanju metropolita Joanikija v starodavni črnogorski prestolnici Cetinje, saj Srbska pravoslavna cerkev ne priznava avtokefalnosti črnogorski cerkvi, kajne?

"Da, zanjo so vsi Srbi. Tudi v Bosni imamo Srbe, ki so pravoslavci, Bošnjake, ki so muslimani, in Hrvate, ki so katoliki. V Nemčiji je bila tridesetletna vojna med Nemci, ki so bili protestanti, in med Nemci, ki so bili katoliki. Na koncu so rekli, da je najbolj važno biti Nemec. V Bosni in Hercegovini tega nikoli niso rekli, namreč, da vera ni važna, ampak je važno, da si Bosanec. Albancem je to uspelo. Imajo muslimane, pravoslavce in katolike. Pa še muslimani se delijo na sunite in šiite, bektaše. Sprejeli so, da je najvišja vera Albancev albanstvo. Kaj takega v Jugoslaviji nikoli ni uspelo. Razlogov je več, tudi da sta bili Srbska pravoslavna cerkev in Katoliška cerkev ves čas tekmici. Vidimo, kako to poteka v Črni gori, ki jo Srbi danes zasedajo s pomočjo Srbske pravoslavne cerkve, ki jo uporabljajo kot okupacijsko orodje. Bil sem ob ustoličenju v Cetinju in domačini so se res zelo bali, da utegne izbruhniti vojna."

No, srbski predsednik Aleksandar Vučić to zanika ...

"Vučić se je navadil, da se da politiko uspešno voditi tudi, če govoriš eno, delaš pa drugo. Ni edini. Ves čas se zavzema za mir, za dialog. A ves čas vsiljuje svoje rešitve in širi 'srbski svet', če mu kaj ne ustreza, pa 'ne sliši dobro', kot že ni Slobodan Milošević."

EU s svojim molkom igra čudno igro

Kaj pa lahko poveste o novem izrazu Zahodni Balkan, ki naj bi pomenil štiri bivše jugoslovanske republike in eno avtonomno pokrajino plus Albanijo?

"Ta izraz je posledica vsega tega dogajanja, zlasti po razpadu Jugoslavije. Ampak kje je potem Vzhodni Balkan? Najpreprostejši odgovor je, da ga ni, kakor ni južnega Balkana, ker so ta območja že v EU. Bolgarija in Romunija sta pri tem v slabšem gospodarskem položaju kot Črna gora. Pa sta vseeno v EU, Črna gora pa ni."

Slovenija se pripravlja na vrh EU-Zahodni Balkan. Po osamosvojitvi se Slovenci niso kaj preveč hoteli brigati za bivšo Jugoslavijo. Zdaj krožijo različni non-paperji, pa Pahorjeva ideja o vnovičnem širitvenem velikem bumu, pred tem še sprejem v schengenski prostor in še in še. Regija pa ima velike težave pri vstopanju v EU. Zakaj?

"No, Pahorjev veliki bum zavračam. Te države, razen morda Črne gore, še ne izpolnjujejo pogojev za vključitev v EU. Najprej naj opravijo domače naloge in pokažejo, da so posvojile evropske vrednote. Drugi problem je Srbija, ki ne govori več o srbskih grobovih kot o mejnikih velike Srbije, pač pa o 'srbskem svetu'. Češ, tam, kjer je Srbska pravoslavna cerkev, tam je srbski svet. Ne razumem, zakaj se EU ne distancira od teh Vučićevih idej ter lomastenja po Bosni in Hercegovini, Črni gori in Kosovu. Srbskega patriarha so hoteli ustoličiti v Peći, čeprav prestoluje v Beogradu. Gnali so jih podobni razlogi kot pri ustoličenju v Cetinju. EU s svojim molkom igra tu čudno vlogo."

Pojasnilo je, da je EU važna stabilokracija, ne pa demokracija, da Vučić, ki je močan lider, ne bo sprožil hujših konfliktov ...

"Toda EU je demokratična skupnost ali pa je ni! V demokratski skupnosti pa ni prostora za avtokratske liderje in zanikanje obstoja drugih narodov. To v resnici počnejo tisti srbski imperialisti, ki pravijo, da so Črnogorci njihovi 'bratje'. Ob že siceršnjih težavah v EU s takimi voditelji in vladavino prava na Poljskem, Madžarskem, morda v Sloveniji, vključitev današnje Srbije ne more biti rešitev problema, ampak samo njegovo povečanje, ki obstaja tudi na zahodu z Marine Le Pen, celo z Michelom Barnierom. Nekdanji pogajalec z Veliko Britanijo zdaj zagovarja stališče, da mora biti francoska zakonodaja nad evropsko. Brexit se je zgodil ravno zavoljo te dileme. Se pravi, tudi EU mora najprej rešiti svoje dileme in probleme in po tem misliti na širitev."

Pa slovensko poznavanje Balkana. Ima realne osnove?

"Slovenci se radi delamo velike strokovnjake za Balkan in bivšo Jugoslavijo. Potem pa te eksperte vprašam, naj naštejejo tri mesta, ki so ob ustanovitvi Kraljevine SHS imela več kot sto tisoč prebivalcev. Nobeden jih ne zna našteti! Ko je Mercator v devetdesetih letih odprl veliki trgovinski center v Sarajevu, so vsi drli vanj, dokler niso ugotovili, da z isto mesoreznico režejo tudi svinjino. Pa se je naval ustavil. Strokovnjaki za Balkan pač niso poznali osnov. Jih pa to ne moti, da ne bi gojili tako vzvišenega pogleda, češ, mi vse vemo. Oh, česa vse ne vedo! Ja, če hočeš kaj vedeti, je treba tudi kaj prebrati in preštudirati. Za to pa naši strokovnjaki praviloma nimajo časa."