Ko rektorja imenuje politika: Študenti proti predsedniku države

Ulice Carigrada, Ankare in še nekaterih velikih turških mest so zasedli mladi, stanje pa je iz dneva v dan bolj napeto. Neposredni povod za demonstracije mladine, ki so se pričele pred kakšnim mesecem, je bilo imenovanje tesnega zaveznika predsednika Recepa Tayyipa Erdogana, poslovneža in člana vladajoče Stranke za pravičnost in razvoj Meliha Buluja, za rektorja prestižne univerze Bogazici v Carigradu. Ogorčeni so tudi profesorji. V zadnjih dneh so postali protesti oziroma posredovanje policije na njih vse bolj nasilni, vse skupaj pa se je zaostrilo pred dnevi, ko so policisti aretirali več ljudi v povezavi s plakatom, na katerem je bilo naslikano muslimansko sveto mesto Meka skupaj z mavričnimi zastavami skupnosti LGBT.

Adijo, avtonomne univerze

V zadnjem tednu so v Carigradu in Ankari aretirali več kot 300 študentov in njihovih podpornikov. Policija je sporočila, da so samo v torek aretirali več kot 170 ljudi. V turškem največjem mestu se je v torek zbralo več kot tisoč ljudi, v prestolnici Ankari pa več sto. Policija je uporabila solzivec in gumijaste naboje, da bi razgnala množico. Turški notranji minister Süleyman Soylu je dejal, da je med aretiranimi tudi 79 "pripadnikov terorističnih skupin", kot je skrajno leva stranka DHKP/C. Erdogan pa je v enem svojih najostrejših nastopov proti študentskemu gibanju doslej študente označil za teroriste. "Ste študenti ali teroristi, ki si drznejo vdreti v rektorjevo pisarno?" je dejal v videonagovoru podpornikom svoje Stranke za pravičnost in razvoj (AKP). "Ta država ne bo prostor, kjer bi prevladali teroristi. Nikoli ne bomo dovolili tega," je povedal. Napadel je tudi pripadnike skupnosti LGBT. "LGBT ne obstaja," je dejal. "Ta država (...) je moralna in bo šla s temi vrednotami naprej," je dodal.

Toda vse skupaj je veliko bolj kompleksno. Neodvisnost univerz, kakršno poznamo v zahodnem svetu, v Turčiji po neuspelem vojaškem udaru julija leta 2016 ne obstaja več. Erdogan je zaradi domnevnega simpatiziranja s pučisti oziroma turškim klerikom Fetulahom Gülenom, ki je bil nekdaj Erdoganov politični mentor, zdaj pa je že dolga leta v ZDA in je v Erdoganovih očeh kriv za vse slabo, kar se dogaja v Turčiji, zaprl več kot ducat univerz. Malih Bulu je po 40 letih prav tako prvi rektor katere od preostalih univerz, ki ni iz akademskega sveta. Pravico imenovati rektorje pa ima po spremembah zakonodaje in ustave, ki so sledile državnemu udaru, neposredno predsednik države.

Toda na ulicah niso samo študenti, ampak tudi drugi mladi, ki v več kot 80-milijonski Turčiji ne vidijo svoje prihodnosti. Brezposelnost med mladimi je skoraj 30-odstotna, med mladimi diplomiranci celo 38-odstotna. Pri čemer ljudje, rojeni med letoma 1995 in 2010, pomenijo kar 39 odstotkov turškega prebivalca. In, zgolj mimogrede, iz te generacije bo na naslednjih predsedniških volitvah leta 2023 pet milijonov glasov več.

Repriza dogodkov iz parka Gezi

Erdogan, ki je na oblasti že od leta 2003, ima s podobnimi upori izkušnje. Mož, ki je nekoč veljal za nosilca demokratičnih reform v arabskem svetu, je že poleti 2013 v slogu najhujšega diktatorja opravil s protestniki, ki so zasedali ulice velikih mest v skoraj vseh turških provincah. Podpirali so tiste, ki so zadnje dni maja povsem nedolžno in miroljubno začeli protestirati proti nameri oblasti, da enega zadnjih zelenih otočkov v Carigradu, park Gezi, spremeni v kičast trgovski center z otomansko arhitekturo.

Toda ko oblasti zahtev civilne družbe niso hotele niti slišati, kaj šele uslišati, je bilo protestnikov iz dneva v dan več, upor okoljevarstvenikov proti samovoljnosti in pohlepnosti oblasti se je sprevrgel v vstajo proti nosilcu te oblasti, tedaj premierju Erdoganu. Ta pa je videl težave v vseh in vsem, le pri sebi ne. Protestnike je obtožil, da so teroristi, nazadnjaki, ki hočejo uničiti turški gospodarski čudež, tuji mediji, tudi najbolj ugledni, so zanj lažnivci. Policija je mlatila ljudi na istanbulskem trgu Taksim, v Ankari in drugih mestih iz noči v noč, jih metala po tleh s curki iz vodnih topov, zastrupljala z neverjetnimi količinami solzivca. Umrlo je enajst ljudi (po drugih podatkih 28), ranjenih pa je bilo skoraj pet tisoč. Aretiranih je bilo najmanj tri tisoč protestnikov.

Toda ljudem je uspelo - park ni postal kičasta urbana džungla.