Boris Jaušovec
Manja Vidic je Mariborčanka, ki že leto dni živi v filipinski prestolnici Manili. Zaposlena je pri Uradu za koordinacijo humanitarnih zadev (OCHA) pri Združenih narodih. Kot je razložila, je to nekakšna civilna zaščita svetovne organizacije, vez med nevladnimi organizacijami in vladami, zlasti ob naravnih nesrečah. Sodelujejo in usklajujejo dejavnosti tudi z drugimi organizacijami Združenih narodov, v dobi novega koronavirusa še posebej s Svetovno zdravstveno organizacijo (WHO) in Rdečim križem.
110 milijonov prebivalcev, 7000 otokov, to so Filipini
Nevarnost spoznali prej kot EU
"Na Filipine je koronavirus vdrl zelo hitro, ko v Evropi še niste vedeli, kaj je to. Med tujimi turisti z vsega sveta je na Filipinih kar četrtina kitajskih. Iz Wuhana so na filipinske otoke leteli številni čarterji. Prvega okuženega so odkrili prav med turisti iz Wuhana že 30. januarja letos. Na Filipinih so imeli tudi prvo smrtno žrtev covida-19 zunaj Kitajske. 1. februarja je tukaj umrl kitajski turist," pripoveduje Manja Vidic. Zdaj imajo blizu osem tisoč okuženih, 530 mrtvih, kar ni tako hudo kot ponekod v EU ali ZDA. Izvedli so okoli 90 tisoč testov.
"A da ne boste mislili, da se Filipini niso dovolj zgodaj odzvali. Čarterske polete iz Wuhana je vlada ukinila že 23. januarja, 28. januarja, ko je bilo kitajsko novo leto, pa kar vse lete s Kitajskega," pravi sogovornica. Od kod Filipincem visoka zavest pred pretečo nevarnostjo? "Kot rečeno, že januarja smo tukaj spremljali tiskovke o pandemiji, navajali so podatke WHO. S Filipinov je kar deset milijonov zaposlenih povsod po svetu. Veliko jih je na gradbiščih pa na morju. Celo v Sloveniji imate vsaj filipinske maserke. Med 2000 zaposlenimi na nesrečni ladji Diamond Princess je bilo kar 500 Filipincev, okužilo se jih je 80. Zato so tu že januarja razglasili nevarnost za javno zdravje. Prvi lokalni prenos virusa so tako ugotovili šele 9. marca. 14. marca so zaprli šole, pozvali prebivalce, da ostanejo doma, ven pa smemo le z obvezno zaščitno masko na obrazu na zgolj nujne poti, v trgovino z živili ali k zdravniku. Prepovedali so zbiranje na javnih krajih, sprehode, rekreacijo. Tisti, ki skupnostno zaporo oziroma karanteno krši, prvič plača 30 ameriških dolarjev globe, nato pa eksponentno več, drugič 100 in tako naprej. Zaprli so vse turistične zmogljivosti, restavracije, hotele. Za nameček sta bila deset dni kasneje, 24. marca, razglašena izredno stanje in policijska ura vsak dan od osme ure zvečer do pete ure zjutraj. Policijske kontrole so povsod, pomagajo vojaki, zasebni varnostniki so dobili policijska pooblastila." Z izrednim stanjem je že tako avtokratski predsednik Rodrigo Duterte v roke dobil še posebna pooblastila. Pod motom Zdravimo se skupaj sta kongres in senat prenos oblasti odobrila v pičlih dveh dneh. "Sicer bi to trajalo tedne. Ukrepi so torej strogi, Filipini niso Švedska," navrže Manja Vidic. A doda pozitivno plat predsedniškega vladanja z dekreti: "S temi pooblastili lahko predsednik upravlja zasebno lastnino. Preden skočite v zrak, naj povem, da sme predsednik zdaj zasebnim klinikam zaukazati sprejem bolnikov s covidom-19, ki so se jih nekatere otepale. Tudi zaprti hoteli po predsednikovem ukazu lahko postanejo karantena za ljudi s sumom okužbe."
Predsednikova trda roka
Prav ta teden je visoka komisarka ZN za človekove pravice Michelle Bachelet opozorila, da so samo na Filipinih zavoljo kršitev policijske ure v mesecu dni prijeli že 120.000 ljudi, kar se ji zdi pretirano. Predsednik Rodrigo Duterte velja za trdorokca. V njegovi vojni zoper preprodajalce mamil je bilo ubitih že več tisoč ljudi, mnogi pa sploh niso bili preprodajalci. Prejšnji teden je tako Duterte zavoljo protesta, ki je izbruhnil v vasi San Roque, ker je v skladišču zmanjkalo hrane, celo dejal, da bodo ustrelili vsakega, ki se med koronakrizo ne bo držal omejitev gibanja in zbiranja.
Navajeni nesreč
Manja Vidic opozori, da so Filipini s 110 milijoni prebivalcev država arhipelag s 7000 otoki. "To geografsko širjenje virusa zelo omeji, saj seveda ni več letalskega in ladijskega prometa med otoki. Mnogi prebivalci otokov so se zdaj zatekli k stoletni tradiciji, ko so se preživljali zgolj z ribolovom in lovom. Zato pa je v trinajstmilijonski Manili kar 91 odstotkov zaznanih okuženih v državi. Gostota prebivalstva v Manili je večja kot v Wuhanu ali New Yorku. Na otoku Luzon, kjer leži glavno mesto, je kar 97 odstotkov okužb v državi."
Na Filipinih, kjer so pred koronakrizo imeli več kot 6,5-odstotno gospodarsko rast in so z optimizmom upali, da se izvijejo iz statusa držav tretjega sveta, se sedaj bojijo recesije. Manja Vidic: "Država ima šibek zdravstveni sistem, čeprav naj bi bilo sedaj respiratorjev dovolj, 1500. Ko se je začelo, so jih imeli le sto. Ampak lani se je spet pojavila otroška paraliza, ki je veljala za izkoreninjeno že 20 let. Lani so znova izbruhnile ošpice in denga, bolezen, ki jo prenašajo komarji. Po drugi strani so Filipinci vajeni naravnih nesreč, saj živijo v državi z najvišjo frekvenco teh katastrof na svetu: pustošenja tajfunov, potresi, cunamiji, izbruhi vulkanov ... Navajeni so v desetih minutah spakirati vse v dve vrečki in zbežati na varno v najbližji evakuacijski center. Zato zanje ta virus niti ni kakšen bavbav."
Manja Vidic še pove, da je v trgovinah hrane in drugih potrebščin dovolj. Sin, ki hodi na zasebno srednjo šolo, nadaljuje pouk po svetovnem spletu, učenci javnih šol so doma: "So pač šli marca dva tedna prej na počitnice, ki sicer trajajo do sredine junija," pojasni Vidičeva.
