Zdi se, da Mario Draghi uživa v tujini večji ugled kot doma.
Prihodnji mesec bodo morali italijanski politiki razvezati zelo zapleten vozel. Predsedniku republike Sergiu Mattarelli se namreč izteče sedemletni mandat in parlament bo moral izvoliti naslednika. Še pred letom dni se je zdelo nekako naravno, da bi bil na to mesto izvoljen Mario Draghi, potem se je vse zapletlo, ker je padla vlada, ki jo je leva sredina sestavljala z Gibanjem 5 zvezd. Edina rešitev sredi krize koronavirusa in v pripravah predlogov Evropski uniji za veliko, več kot 200 milijard težko financiranje programa Evropske komisije za premostitev krize, je bil mandat nekdanjemu predsedniku Evropske centralne banke Draghiju, ki je bil v začetku februarja imenovan za premierja.
Toda zdaj se zdi, da ni veliko možnosti, da bi 74-letni Draghi postal predsednik. Vsi se namreč bojijo, kaj bi bilo v tem primeru z vlado. Na vidiku namreč ni druge osebnosti, ki bi bila sposobna suvereno povezati vse stranke razen skrajne desnice. Če bi bil Draghi izvoljen za predsednika republike, bi seveda vlada padla. Obstaja nevarnost predčasnih volitev, na katerih bi, po sedanjih javnomnenjskih raziskavah, zmagala desna opcija.
Sedem let je na čelu Italije predsednik, a sedanjega predsednika Mattarelle še en mandat ne zanima
Boj za privilegije
Velika večina poslancev in senatorjev, ki v Italiji poleg maloštevilnih predstavnikov regij volijo predsednika republike, si volitev ne želi. Prvič zato, ker jih najmanj polovica ne bi bila več izvoljena; parlament je namreč s spremembo ustave za 40 odstotkov zmanjšal število poslancev in senatorjev, poleg tega nekatere stranke, predvsem Gibanje 5 zvezd, ne bodo ponovile uspeha iz leta 2018. Drugič pa zato, ker sprememba pravil določa, da bodo imeli člani parlamenta pravico do pokojnine samo, če bo njihov mandat trajal najmanj štiri leta in pol, to je najmanj do septembra 2022. V Italiji člani parlamenta ne prejemajo plače, ampak odškodnino; ta je zelo visoka, vendar se ne šteje v pokojninsko dobo, zato dodatno pokojnino za čas mandata plačuje parlament; vendar po novem samo, če mandat traja dobra štiri leta.
Skratka, videti je nerazrešljivo, še zlasti, ker 80-letni Mattarella vztraja, da ne bo sprejel drugega mandata. Ustava ga ne prepoveduje in v preteklosti se je zgodilo samo enkrat, z Giorgiom Napolitanom pred devetimi leti, ko za nobenega kandidata ni bilo zadostne večine na tajnem glasovanju, na katerem poslanci in senatorji izbirajo predsednika. Takrat je Napolitano popustil pritiskom in pristal na drugi mandat, po dveh letih, ko se je politično stanje umirilo, pa je odstopil.
Mattarella na to ne pristaja. Pred dnevi je Demokratska stranka vložila osnutek spremembe ustave, ki predsedniku ne dopušča drugega mandata; vsaka sprememba ustave pa terja čas, dvojno branje v časovnem razmiku najmanj šestih mesecev. Mattarella je v tem videl poskus, da se ga pripravi do tega, da sprejme ponovno izvolitev do pravnomočnosti ustavne spremembe, predvidoma do konca prihodnjega leta, ampak s predsedstva republike je prišlo odločno sporočilo, da Mattarella na to ne bo pristal. Če že dolgo vztraja, da je treba odpraviti možnost drugega mandata, potem pač na to ne more pristati.
Vse govori v prid Draghiju
Po mnenju bruseljskega medija Politico je Draghi verjetno edini kandidat, o katerem bi lahko italijanske stranke dosegle širše soglasje. Tudi deset mesecev po tem, ko je v kriznih razmerah prevzel vodenje vlade s podporo širokega spektra strank, ta vlada - na presenečenje mnogih - še ni razpadla, poleg tega Draghi še naprej uživa visoko javno podporo, po zadnjih podatkih okoli 65-odstotno.
Italijanskega predsednika sicer izbira tisoč elektorjev, poslanci obeh domov parlamenta in predstavniki dežel. V novejši zgodovini so končno besedo načeloma imele levosredinske stranke, a tokrat bo potreben širši konsenz, saj niti levica niti desnica sama za izvolitev nima dovolj glasov, piše Politico in še dodaja, da to govori v prid Draghiju.
Čas za prvo predsednico?
Kaj sedaj? Kandidatov za predsednika republike je kar nekaj. Številke govorijo v prid desni sredini. Nekdanji večkratni premier in medijski mogotec, a tudi obsojenec Silvio Berlusconi je predsedniški kandidat, vendar se verjetno tudi sam zaveda, da njegova kandidatura nima veliko možnosti za uspeh. Ne nazadnje je bil pravnomočno obsojen, na grbi ima še nekaj kazenskih postopkov, star pa je 85 let. Vendar je jasno, da kandidat desnega tabora ne more biti pripadnik Lige ali še bolj skrajno desnih Bratov Italije, ampak kvečjemu človek sredine, pa čeprav z rahlo desnim prizvokom. Ime, ki vztrajno kroži, je Pierferdinando Casini. Veliko se govori tudi o tem, da je skrajni čas, da bi bila na to mesto izvoljena ženska. In tu omenjajo ime pravosodne ministrice Marte Cartabia, nekdanje predsednice ustavnega sodišče. Pri volitvah predsednika republike pa se dogaja enako kot pri volitvah papeža. Znano je, da se kardinali zaprejo v konklave in volijo novega papeža. V Rimu velja rek: kdor vstopi v konklave kot papež (torej potencialni kandidat), se iz njega vrne kot kardinal. Le malokrat se je v Italiji zgodilo, da bi bil predsednik republike izvoljen že na prvem glasovanju, to sta bila samo Francesco Cossiga in Carlo Azeglio Ciampi. Politični velikani, kot so bili Amintore Fanfani, Giulio Andreotti in Romano Prodi, niso nikoli uspeli. Ob tajnem glasovanju za njih ni bilo dovolj glasov.
Možna sta dva scenarija. Prvi: izvolitev Maria Draghija, ki bi za mandatarja izbral sedanjega gospodarskega ministra, svojo desno roko Daniela Franca, ki ni strankarsko opredeljen, z namenom, da ista vlada nadaljuje delo do rednih volitev, ki bodo spomladi leta 2023. Drugi: izvolitev sedanje predsednice senata Marie Elisabette Alberti Casellati, zveste sodelavke Silvia Berlusconija, torej prve ženske v zgodovini Italije, predstavnice desne sredine, ki bi po napovedih sodeč lahko dobila zadostno večino v parlamentu. Zanimiv,o je, da se njeno ime zelo redko omenja in torej ni med tistimi kandidati, ki bi se kot papež napotili v konklave.
Ampak to so le namigi, napovedi, gotovo ni nič. Pravzaprav je znano le, da drži v rokah vajeti italijanske politike bivši premier Matteo Renzi. On je leta 2019 preprečil predčasne volitve, na katerih bi zmagala Salvinijeva Liga, in prisilil Demokratsko stranko v koalicijo z Gibanjem 5 zvezd. To koalicijo je konec leta 2020 zrušil in omogočil Mattarelli, da je pripeljal Draghija na premierski položaj. Ne nazadnje je Renzi človek, ki je Mattarello predlagal za predsednika republike, ko je Napolitano odstopil po dveh letih podaljška mandata. Danes je Renzi v italijanski politiki "gospod nihče": ankete njegovi novi stranki kažejo bora dva odstotka glasov, torej niti enega mesta v parlamentu. Toda mnogi verjamejo, da bo tudi tokrat spletel niti tako, kot njemu ustreza. Skupaj z Berlusconijem, s katerim sta si zelo blizu.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
