(ODZIVI) Putin je začel vojno, ki je ne more dobiti. Še več, začel je vojno, za katero se bo pokazalo ...

"Z besedami, da se je odločil za vojaško operacijo s ciljem demilitarizacije in denacifikacije Ukrajine, je Putin začel vojno, ki je ne more dobiti. Še več, začel je vojno, za katero se bo čez leta pokazalo, da je bila usodna tudi za njegovo predsedovanje in morebiti tudi za prihodnji obstoj Ruske federacije v današnji obliki." Kaj pravijo Anton Bebler, Vladimir Prebilič, Denis Mancevič, Andrej Logar, Iztok Prezelj, Jelko Kacin in Ladislav Lipič?

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Ukrajinsko veleposlaništvo v Ljubljani
Robert Balen

Politolog Anton Bebler je o ruski invaziji na Ukrajino povedal, da za zdaj ni veliko potrjenih podatkov, a sam verjame, da večjih spopadov ne bo. "Spremljal sem prenose na televiziji. Da se razbrati, da gre za napade na sistem ukrajinske protiletalske obrambe in vojaško nevtralizacijo Ukrajine, se pravi delno razorožitev ukrajinske vojske," o napadu meni Bebler, sicer rojen v Moskvi.

Anton Bebler: "Obe strani sta močni v vojni propagandi, a to ne bo vplivalo na končni razplet."
Robert Balen

O reakciji zahodnih velesil pove, da bodo te v skladu z napovedmi. O aktivaciji 4. člena Severnoatlantske pogodbe, ki določa, da se pogodbenice zveze Nato med seboj posvetujejo, kadar je ogrožena ozemeljska celovitost katere od njih in so ga do zdaj že sprožile Poljska, Estonija, Latvija in Litva, Bebler pove, da to obrambi Ukrajine ne bo pomagalo, saj ni članica Nata. "Države članice Nata ne morejo reagirati drugače, kot da okrepijo obrambno sposobnost Ukrajine, a tudi to je v dani situaciji vprašljivo. V spor pa članice Nata neposredno ne bodo posegale," še meni Bebler.

Spopad neprimerljivih sil

Vladimir Prebilič, obramboslovec, sicer župan občine Kočevje, meni, da gre za spopad dveh neprimerljivih sil. "Razlika med Ukrajino in Rusijo je približno ena proti deset. Ruska federacija razpolaga z okoli milijon vojakov, Ukrajina pa z okoli 200 tisoč, ampak od števila mož so pomembnejši resursi in kakšno vojaško tehnologijo ima katera sila. Ukrajina je v tem pogledu popolnoma v podrejenem položaju in brez pomoči drugih držav nimajo nobenih možnosti v vojaškem spopadu proti Rusiji," o neprimerljivosti sil razlaga Prebilič. Če se bo napad stopnjeval, bodo pomembna vprašanja o vojaški sposobnosti. "Tudi Rusija nima neskončnih virov in denarja. Putin nima resursov za dolgotrajno vodenje vojne. Vprašanje je, kaj bo iz tega. Če Ukrajina ne bo dobila resne podpore z Zahoda, ne bomo mogli govoriti o uspešnosti obrambe ukrajinskega ozemlja."

Vladimir Prebilič: "Ukrajina je bila na vojno bistveno bolj pripravljena kot v času aneksije in okupacije Krima leta 2014."
Tit Košir

O aktivaciji 4. člena Severnoatlantske pogodbe Prebilič meni, da bi bil primernejši 5. člen, po katerem pogodbenice soglašajo, da se oborožen napad na eno ali več pogodbenic šteje za napad na vse pogodbenice, a to ni izvedljivo, saj Ukrajina ni članica zveze Nato. "5. člen se lahko aktivira le v segmentu, ko se pogovarjamo o obrambi ozemlja, ki pripada Natu. Če bi se grožnja začela stopnjevati, se lahko razmišlja o preventivni mobilizaciji najbližjih članic Nata, torej Poljske in pribaltskih držav. Putin je namreč do zadnjega zatrjeval, da vojaškega posredovanja na ozemlju Ukrajine ne bo, zdaj pa to poteka. Takšnemu predsedniku ne gre zaupati. Ker zaupanja ni več, se lahko zgodi, da bodo te države zahtevale preventivno aktiviranje 5. člena Severnoatlantske pogodbe, saj bodo želele strukturirati obrambo na svojih mejah," o obrambi ukrajinskih sosed pravi Prebilič.

Zastave pred vladno palačo
Robert Balen

Vojna, ki je Putin ne more dobiti

Dr. Denis Mancevič, politolog in nekdanji diplomat, zdaj direktor in partner v družbi Herman & partnerji: "Z besedami, da se je odločil za vojaško operacijo s ciljem demilitarizacije in denacifikacije Ukrajine, je Putin začel vojno, ki je ne more dobiti. Še več, začel je vojno, za katero se bo čez leta pokazalo, da je bila usodna tudi za njegovo predsedovanje in morebiti tudi za prihodnji obstoj Ruske federacije v današnji obliki. Vojno je začel z argumentacijo, ki ne prenese niti malo objektivnosti in jo je nemogoče upravičevati. Dokončno je tudi pokopal lastno, več let skrbno negovano javno podobo državnika, ki – za razliko od njegovih mnogih svetovnih kolegov – razmišlja strateško in ne sprejema neracionalnih odločitev. Toda prav ta poteza ogroža Rusijo in Ruse bistveno bolj neposredno kot vzhodna širitev zveze Nato v zadnjih 30 letih, na katero se ruski predsednik neprestano sklicuje. 

Denis Mancevič
Robert Balen

Ko rečem, da Rusija te vojne ne more dobiti, mislim seveda na dolgi rok, kljub (najverjetnejšim) kratkoročnim vojaškim zmagam. Na dolgi rok je ne more dobiti niti v Ukrajini (okupacija celotnega ozemlja ne pride v poštev, za kaj takega Rusija nima niti sredstev niti to ne bo dopustilo ukrajinsko prebivalstvo, vsaj del Ukrajincev se bo preusmeril v gverilsko vojskovanje) niti doma, kajti če se bo konflikt nadaljeval in se ne bo diplomatsko omejil na dosedanjo raven (Krim, Donbas), bodo žrtve tudi na ruski strani. In mladi fantje se bodo spet vračali v krstah, kot je to bilo za časa čečenske vojne in še prej Afganistana. Javno mnenje se bo obrnilo, ne glede na uradno propagando. In Rusija se bo zlomila – tudi gospodarsko, saj odrezana od mednarodnega finančnega sistema in (tudi če zgolj delno) od zahodnih energetskih trgov dolgoročno ne more preživeti. Namesto obuditve Sovjetske zveze bo sledil kolaps.

In ravno zato je širši vojaški napad na Ukrajino, pa čeprav napovedovan s strani ameriških obveščevalcev, tako presenetljiv in iracionalen. Posledice bodo dolgoročne in občutne, tudi za celotno Evropo. Je tudi zadnji opomin, da se mora EU zbuditi iz liberalnega, postblokovskega spanca in začeti bistveno bolj ambiciozno graditi in izvajati skupno zunanjo in varnostno politiko. Ki gre občutno preko meja zgolj 'govoriti z enim glasom'. Kajti če je ta glas zelo šibek, ne pomaga niti deklarirana enotnost."

EPA

Andrej Logar: Zgodba spominja na gruzijski scenarij

Nekdanji slovenski veleposlanik pri Združenih narodih in nekdanji državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve Andrej Logar meni, da gre za eno najbolj zahtevnih obdobij v evropski zgodovini in v novem stoletju, zgodba pa ga spominja na gruzijski scenarij.

"Smo v situaciji, ki lahko eksplodira v neslutene razsežnosti. Upati je, da gre pri ruski ofenzivi, ki je na nek način napad na demokratično Ukrajino, za omejen vojaški poseg, katerega namen je dislocirati vzhodni del Ukrajine in ga spraviti pod nadzor Ruske federacije. Upajmo, da bo šlo za podoben scenarij, kot je šlo v primeru Gruzije, kjer je ruska federacija na podoben način uveljavila svoje interese in preprečila gruzijskem vodstvu, da bi prišli do polnopravnega članstva v Natu.

Andrej Logar
Robert Balen

Ravnanje Rusije je treba vzeti izjemno resno, mir ni samoumeven, ko imaš za nasprotnika Putina. Bojim se, da lahko zadeve eskalirajo, precej bo odvisno tudi od konkretnih reakcij zahoda. Te bodo šle v smer humanitarne, vojaške in finančne pomoči Ukrajini, pri čemer je Putin zagrozil, da bi bilo sleherno vmešavanje zahoda neusmiljeno kaznovano - v smislu dajte mi mir, jaz imam svoj cilj, ki sem vam ga večkrat predstavil. Celo bivši britanski veleposlanik v Rusiji je povedal, da se pogajalci, ki so hodili v Moskvo, niso povsem poglobili v problematiko odnosov med Rusko federacijo in Natom ter Rusko federacijo in Ukrajino, da bi morali biti bolj občutljivi do pričakovanj in zahtev Putina, kar se mi zdi malo čudno, ampak je čisto možno. Rusija bo tudi utrpela finančno škodo, cene nafte in plina že rastejo, Američani že pripravljajo pomoč Evropi, v kolikor bi prišlo do upada dotoka plina v Evropo. Geopolitika se ne lomi samo pri vprašanju članstva Ukrajine v Natu, ampak v širšem smislu. Zgodba me še najbolj spominja na gruzijsko, na nek način je vojaška intervencija tudi polom diplomacije. Imela je sicer omejene možnosti pri trdnem stališču Putina, ki je jasno nakazal, kje so njegove meje pogajalskih izhodišč - nobenega članstva Ukrajine v Natu in demilitarizacija. Tudi Varnostni svet zaradi veta Rusije ni sposoben sprejeti nobene resolucije in ne more nič, zato je pomembna enotnost Evropske unije."

"Od te točke naprej je spet možnih več scenarijev"

Z ministrstva za obrambo (MORS), ki ga vodi Matej Tonin, so že včeraj na družbenem omrežju twitter sporočili, da želi Slovaška oblikovati posebno misijo znotraj operacije Okrepljena prednja prisotnost, pri čemer so izrazili interes za sodelovanje s Slovensko vojsko. Pri tem so navedli tudi Toninovo izjavo, da je Slovenija pripravljena na vzhodne meje zveze Nato napotiti več vojakov. Na vprašanje, kdaj bi lahko prišlo do tega, na MORS odgovarjajo, da o napotitvah pripadnikov Slovenske vojske v mednarodne operacije in misije odloča vlada, ki pa zaenkrat glede tega še ni sprejela nobene odločitve. Danes je 50 slovenskih vojakov že nameščenih v Latviji.

Glede morebitne uporabe določil 4. člena Severnoatlantske pogodbe, o čemer so danes poročali nekateri mediji, dr. Iztok Prezelj z ljubljanske fakultete za družbene vede pojasni, da zveza Nato že vseskozi deluje v skladu s 4. členom, ki predvideva posvetovanje držav članic. "Če bodo tako v kratkem sklicali kakšen posvet, je to nekaj povsem običajnega." Bolj pomembna bi bila aktivacija 5. člena, ki predvideva kolektivno obrambo: "A ta v tem trenutku ni predvidena, saj nobena od članic Nata ni bila napadena. Lahko pa povemo, da sta bila napadena svetovna mir in varnost. A to ni nekaj, kar bi avtomatsko aktiviralo peti člen." Prezelj še pove, da je Nato že napovedal povečanje vojaške prisotnosti v okviru svojih tekočih operacij v baltskih državah. "Če se bo situacija še bolj zaostrila, lahko pričakujemo še kaj drugega." Pri tem je možnih več scenarijev glede nadaljnjega razvoja dogodkov. "Najprej moramo ugotoviti, kaj Putin dejansko namerava. Ali želi zasesti samo del Ukrajine ali celotno državo. Od te točke naprej pa je spet možnih več scenarijev. Po enem ne bo prišlo do spopada med članicami Nata in Rusijo, reševanje konflikta pa se bo na neki točki nadaljevalo z diplomacijo. Drugi scenarij pa je popolna eskalacija oboroženega konflikta med Zahodom in Rusijo, a smo od tega oddaljeni še kar nekaj korakov, zato v to smer niti ne bi razglabljal." 

(KOMENTAR) Ukrajina in mi

Kacin: Nato že krepi zmogljivosti v regiji

Jelko Kacin
Daniel Novakovič/STA

Nekdanji slovenski veleposlanik pri zvezi Nato v Bruslju Jelko Kacin pravi, da bo Nato še danes sklical svet voditeljev držav članic, ki bo potekal v virtualni obliki. Na tem srečanju bodo oblikovali skupno stališče. Kacin še pojasnjuje, da so Natove sile danes poleg baltskih držav prisotne še na Poljskem in v Romuniji, njihova prisotnost tam pa se že krepi. "Velika Britanija je že napotila dodatne vojake v okviru svoje misije v Estoniji. Zagotovo se bo Natova vojaška prisotnost okrepila tudi v Romuniji, še posebej v primeru, če drži dejstvo, da je bila napadena tudi Odesa, ki pa je v neposredni bližini romunske meje." Kacin sicer ocenjuje, da vojaški spopad med Rusijo in Natom v tej fazi še ni možen.

Na vprašanje, ali ga je ruska invazija presenetila, Kacin odgovarja: "Ko se je pred 13 leti in pol končalo prvo predsedovanje Slovenije Svetu EU, se je avgusta 2008 zgodil konflikt v Gruziji, potem ko se je Putin vrnil z olimpijskih iger v Pekingu. Tudi takrat je za Slovenijo predsedovala Francija, posredovanju takratnega francoskega predsednika Sarkozyja pa gre zasluga, da se ruske sile niso zapeljale do Tbilisija. Kaj bo zdaj, tega ne vemo, a je tokrat Putin počakal vsaj na konec olimpijskih iger."

Lipič: Rusi so se odločili za usoden korak

Ladislav Lipič pravi, da je bilo sodelovanje vojske pri zaščiti in reševanju ena njenih temeljnih nalog že v času teritorialne obrambe, ker se je prenašalo tudi v kasnejše faze razvoja slovenskih obrambnih sil.
Andrej Petelinsek

Nekdanji načelnik Generalštaba Slovenske vojske generalmajor Ladislav Lipič pove, da bo Slovenija v zvezi z napotitvijo dodatnih vojakov na vzhodni rob Nata ravnala v sodelovanju z ostalimi članicami zavezništva: "Saj sama ne more pri tem sodelovati, kajti enote, ki bi jih pošiljali tja, morajo biti večje in drugače pripravljene, Slovenska vojska pa trenutno nima takih zmogljivosti." Slovenija bi lahko pri reševanju tega spora po Lipičevem mnenju sodelovala z drugimi zmogljivostmi, predvsem z diplomacijo. "Ne glede na to, da se je agresija že začela, se mora politika truditi do zadnjega, kar diplomati tudi dobro vedo in počnejo. Lahko bi nudili tudi druge oblike pomoči, pošiljanje žive sile pa bi bil zadnji ukrep, za katerega bi se sam odločil." 

Lipiča razvoj dogodkov sicer ni presenetil, predvsem glede na to, kaj se je v zadnjem času dogajalo v zvezi s širitvijo zavezništva v vzhodni Evropi. "Bilo je za pričakovati, da Rusija, ki se po razpadu Sovjetske zveze postavlja na noge tako vojaško kot gospodarsko, ne bo kar tako dovolila, da se sile, ki jih sami ne dojemajo kot prijateljske, namestijo neposredno na njihovo mejo. Zato je bilo za pričakovati, da se bodo temu uprli. Sem pa pričakoval, da bo iskanje mirne rešitve po politični poti trajalo več časa, ampak očitno so v Ruski federaciji ocenili, da je to za njih nesprejemljivo, zato so se odločili za ta usoden korak. Ta je lahko usoden tako za prihodnost Evrope kot za prihodnost vseh nas."

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.