Slavni dirigent Aidar Toribajev je spregovoril o življenju v Kijevu po izbruhu vojne v Ukrajini. Koncertne odre je zamenjal za zaklonišče na postaji podzemne železnice, kjer je preživel štiri tedne.
Aidar Toribajev, ki se je sicer rodil v Kazahstanu, že od leta 1988 živi v Kijevu. Vodil je različne glasbene skupine, bil je glavni dirigent Lvovskega simfoničnega orkestra, organiziral je mednarodne festivale. Od leta 2020 vodi filharmonični orkester v Dnepru. Pred izbruhom vojne so imeli koncerte in turneje načrtovane za nekaj let vnaprej. Potem se je 24. februarja vse sesulo.
"Uporabljamo logiko preživetja: vsi procesi potekajo počasneje, najbolj brezplodno se je vdajati čustvom, vključno s paniko, sovraštvom, apatijo in malodušjem"
"Ob šestih zjutraj me je zbudil direktor filharmonije in mi rekel, naj vklopim televizor. Tisto noč so se tresla tla in okna, zidovi so pokali. Živim v strogem središču prestolnice, pa sem to vseeno čutil, čeprav so eksplozije odjeknile nekje na obrobju mesta. Hvala bogu, da smo nekaj podobnega izkusili že leta 2014, ko smo se pripravljali na obsežne vojaške operacije v mestu. Takoj smo se oskrbeli z vodo, v trgovinah nakupili nujne reči za preživetje in začeli iskati zaklonišče, v katerem smo preživljali noči, saj je bombardiranje običajno potekalo tik pred zoro. Dobro je, da je tik pred našo zgradbo postaja podzemne železnice, kjer smo prespali vseh preteklih 28 noči," pravi Toribajev.
Dirigent je še dodal, da ni odpotoval na zahod države, ker mora poskrbeti za starejša človeka, za starše svoje soproge, ki so stari čez 80 let. Oba sta svetovno znana glasbenika.
Tašča Irina Sablina vodi otroški pevski zbor Ščedrjik, tast Roman Kofman pa je ugledni ukrajinski ljudski umetnik, skladatelj, pisatelj, pesnik, dirigent in nekdanji direktor bonske opere. Starejši ljudje imajo malo možnosti, da preživijo potovanje v Lvov, saj lahko to traja tudi od štiri do pet dni.
"Kljub težkim razmeram se ljudje, ki so si zatočišče poiskali na postajah podzemne železnice, ne vdajajo malodušju, delujejo organizirano in se vedejo kulturno. V celem mesecu, kolikor traja ta vojna, še nisem videl, da bi kdo koga oropal ali kaj ukradel. Nihče ne jemlje hrane šibkejšim, vsi si pomagamo med seboj, ne da bi nas moral kdo za to prositi. Prostovoljci najranljivejše dvakrat na dan oskrbijo s hrano. Mnogi so sem prišli iz drugih mest, saj preprosto niso imeli kam iti. Tukaj so našli zaščito in zavetje, pa ne le pred bombami," še doda maestro.
"Zaradi česa so ljudje najbolj zaskrbljeni? Bodo Rusi vdrli v mesto? Pred dvema letoma smo vsi postali virologi in mikrobiologi. Zdaj lahko že sami ocenimo, kje poteka obstreljevanje s tanki in kje z raketami, kdaj kakšno poslopje zadene vodeni izstrelek in kdaj zračna bomba. Poznamo imena vseh krajev, kjer divja vojna, našteti znamo vse veje oboroženih sil. Zdaj uporabljamo logiko preživetja: vsi procesi potekajo počasneje, najbolj brezplodno se je vdajati čustvom, vključno s paniko, sovraštvom, apatijo in malodušjem.
Poklical me je kazahstanski veleposlanik in mi dejal, da mi lahko ponudi zatočišče v Lvovu. Zdaj se moram odločiti in se sprašujem, ali moja ostarela varovanca lahko preživita to pot. Ljudje očitno niso pozabili na nas. Ravno nasprotno, nenadoma se je pokazalo, da drugim ni vseeno za naša življenja.
Kako lahko jaz pomagam? Morda lahko kopljem strelske jarke. Če bo treba, jih pač bom. Dober državljan je tisti, ki ne krši zakonov, plačuje davke, vzgaja otroke in deluje v korist družbe. In ko je vojna, moraš biti pripravljen opraviti svojo nalogo."