Ameriški demokratski predsedniški kandidat, 77-letni Joe Biden, je z izbiro 55-letne senatorke Kamale Harris za svojo podpredsedniško kandidatko na volitvah 3. novembra izpolnil obljubo o ženski, zadovoljil zahteve o tem, da mora biti temnopolta, in med demokrati požel pohvale. Njegov protikandidat, sedanji predsednik Donald Trump, pa je bil presenečen.
Trumpu je "grozna"
Kamala Harris, ki se je ob izbiri počutila počaščeno, je prva temnopolta podpredsedniška kandidatka velike stranke v zgodovini ZDA, čeprav je mešanega rodu in s tem tudi prva podpredsedniška kandidatka azijskega oziroma indijskega rodu. Njena mama znanstvenica Shyamala Gopalan se je priselila v ZDA iz Indije leta 1960, njen oče, profesor ekonomije Donald Harris pa isto leto z Jamajke. V igri so bile med drugimi senatorka Elizabeth Warren iz Massachusettsa, kongresnica s Floride Val Demings, senatorka iz Minnesote Amy Klobuchar, nekdanja svetovalka za nacionalno varnost ZDA Susan Rice in županja Atlante Keisha Lance Bottoms. Bidnovo izbiro so že vse pohvalile, kar je nemudoma storil tudi nekdanji predsednik ZDA Barack Obama. Označil jo je za zadetek v polno in pozval: "Gremo zdaj zmagat!" Predsednik Trump je imel v času objave novice o Harrisovi tiskovno konferenco, nato pa se je ostro odzval. Harrisovo je označil za radikalno levičarko, ki dokazuje, da je Biden "prazna lupina, polna skrajne agende levih radikalcev". Kasneje je Trump sporočil, da ga je Bidnova izbira presenetila, Harrisovo pa je označil za "najbolj grozno" članico senata. Kot je še dejal, ga Harrisova že kot kandidatka za predsedniško nominacijo ni navdušila. Harrisova sicer tudi na levici ni priljubljena še od časov, ko je bila od leta 2003 tožilka v San Franciscu, od leta 2010 do leta 2016 pa pravosodna ministrica Kalifornije.
Harrisova je skušala svojo kampanjo oživiti na televizijskem soočenju junija lani, ko je nepričakovano napadla Bidna zaradi njegovega uvodnega nasprotovanja prevažanju temnopoltih šolarjev z avtobusi v "bele" šole v 70-ih letih prejšnjega stoletja. Biden sicer rasni integraciji ZDA ni nasprotoval, je pa iskal kompromise s konservativnimi kolegi v zveznem senatu, kako segregacijo odpraviti s čim manj zapleti.
Nasledniki predsednika
Tudi Biden je bil osem let podpredsednik pod Obamo. Kot ugotavljajo pri Al Jazeeri Balkans, podpredsedniški položaj morda ni tako frustrirajoč in konfuzen, kot je prikazano v seriji Podpredsednica z Julie Luis-Dreyfus v glavni vlogi, ki jo je mogoče spremljati na televizijskem programu HBO. Podpredsedniki namreč v ZDA igrajo bolj vlogo predizvajalcev za ogrevanje občinstva pred "glavno točko". Potujejo po vsej državi in ljudi prepričujejo, kako sijajen je predsednik. Čeprav delajo v Beli hiši, se po njih ne bo imenovalo veliko stvari. Po besedah Rooseveltovega podpredsednika Johna Nancea Garnerja ta funkcija "ni vredna piškavega oreha".
A v enem primeru so vendarle zelo pomembni, saj je njihova funkcija, kot pravijo, le "korak stran od predsedništva". John Tyler, Millard Fillmore, Andrew Johnson, Chester Arthur, Theodore Roosevelt, Calvin Coolidge, Harry Truman in Lyndon Johnson so vsi sedli na predsedniški fotelj po smrti aktualnega predsednika. V Johnsonovem primeru se je to zgodilo leta 1963 po atentatu na predsednika Johna F. Kennedyja. Kot predsednik je prisegel na predsedniškem letalu Air Force One le dve uri in osem minut po Kennedyjevi smrti. Gerald Ford je prisegel samo pol ure po odstopu Richarda Nixona leta 1974.
Trumpov podpredsednik Mike Pence je odličen primer "druge violine". Opravlja nekaj pomembnih dolžnosti, vključno z vlogo koordinatorja ekipe Bele hiše za obvladovanje epidemije novega koronavirusa, toda njegova glavna naloga je očitno vendarle ta, da hvali svojega nadrejenega. Neuradno so si nekateri podpredsedniki, vključno z Dickom Cheneyjem v času predsednikovanja Georgea W. Busha, ustvarili ugled dejanskega voditelja v senci, za neizkušenim predsednikom.
Večino vzame pozaba
Doslej sta bili le dve ženski kandidatki za podpredsednico. Geraldine Ferraro leta 1984 in Sarah Palin leta 2008. Nobeni ni uspelo priti v Belo hišo. Če že govorimo o tem, kakšno moč ima dejansko podpredsednik, moramo vedeti, da imajo podpredsedniki na uradni ravni odločilni glas, če je izid glasovanja v senatu neodločen.
Vendar splošno sprejeta domneva, da je podpredsedniški položaj odlična odskočna deska za najvišjo funkcijo v državi, nima trdne podlage. Ovalno pisarno je namreč zasedlo le 14 podpredsednikov, deveterica med njimi ni bila izvoljenih, ampak so funkcijo nasledili zaradi smrti ali odstopa svojih predhodnikov. Zadnji podpredsednik, ki je po lastni zaslugi pozneje zmagal na predsedniških volitvah, je bil George Bush starejši, ki je v Ovalni pisarni sedel med letoma 1989 in 1993.
Bivši podpredsedniki pogosto hitro utonejo v pozabo. Če še nikoli niste slišali za Williama Rufusa Kinga ali Williama Wheelerja, niste edini. Seveda pa obstaja tudi več izjem, ob že omenjenem Cheneyju. Al Gore je bil kot podpredsednik skorajda neločljiv od Billa Clintona, ko pa je le za las izgubil predsedniške volitve leta 2000, je v svetu zaslovel kot aktivist v boju proti podnebnim spremembam.
