Jon Knez
Mesec dni mineva, odkar je ruski predsednik Vladimir Putin ukazal svoji mogočni vojski, da napade Ukrajino. Ubitih je bilo na tisoče ljudi, podatki so povsem različni, z domov pa je po podatkih OZN moralo pobegniti okoli deset milijonov Ukrajincev, tretjina od njih v tujino. Vojna postaja statična; ruske sile ne napredujejo, ukrajinske niso kljub pomoči Zahoda, ki se neposredno ne bo vmešal v spopade, a pošilja na tone orožja, sposobne izvesti učinkovite protiofenzive. Mirovna pogajanja med Moskvo in Kijevom so prav tako zamrznjena, četudi se politiki pogovarjajo vsak dan.
Ob prvem dnevu vojne smo za mnenje vprašali poznavalce evropsko-ruskega dogajanja. Kako pa vidijo vojno in politično dinamiko po enem mesecu?
Izgubljajo vsi
Anton Bebler, obramboslovec: "Težko je komentirati vojno stanje v Ukrajini, saj ne vemo, kakšno je resnično stanje. Informacije so tako na ruski kot na ukrajinski strani izredno pomanjkljive, zato se lahko komentira le na podmenah in ne na poznavanju dejanskega razmerja. Ne vemo, kaj počne ukrajinska vojska in v kolikšni meri ruska vojska izpolnjuje načrt, ne vemo tudi, kakšen je ta načrt. Veliko je neznank. Popolnoma nerealen je podatek, da je na ruski strani že 15 tisoč žrtev, o čemer poročajo mediji. Ameriške ocene so za polovico nižje, ampak dvomim tudi o njih. Ukrajinci so poročali tudi o 20 tisoč žrtvah na ruski strani, kar je popolnoma izmišljeno. Obe strani sta močni v vojni propagandi, a to ne bo vplivalo na končni razplet. Morda bo to vplivalo na politični izid vojne, a na vojaškega zagotovo ne. Vojna lahko traja še nekaj mesecev, ne pa 20 let, kot je ameriška v Afganistanu."
Dr. Denis Mancevič, politolog in nekdanji diplomat: "Rusiji v mesecu dni po invaziji na Ukrajino ni uspelo doseči praktično nobenih od (javno) izpostavljenih vojaško-političnih ciljev. Ravno nasprotno, z agresijo je dosegla številne spremembe v politikah in odločitvah Zahoda, ki bi si jih pred mesecem ob takšnem scenariju upal le malokdo napovedati – ne samo precej poenoteno in odločno nasprotovanje ter politično osamitev Rusije, ampak tudi izjemno obsežne ekonomske sankcije, kot jih do sedaj v primerih najvplivnejših držav na svetu še nismo videli. Dosegla je to, da se je praktično čez noč spremenila politika do Rusije tudi v najvplivnejših državah Evropske unije, ki so desetletja zagovarjale bolj pragmatičen odnos do Rusije.
V tej vojni ni zmagovalcev - izgubljajo vsi. V prvi vrsti Ukrajinci, kjer grozovito trpi civilno prebivalstvo, katerih domovina si najbrž še desetletja ne bo opomogla. Izgublja tudi Evropa, ki se bo morala dolgoročno naučiti učinkovito spopadati ne le s humanitarno katastrofo in integracijo milijonov beguncev, ampak se tudi naučiti živeti v povsem novem okolju hladne vojne, z vsemi tveganji in izzivi, ki jih ta prinaša. Posledice bomo namreč čutili vsi, in to precej občutne. In izgubljajo seveda tudi Rusija in Rusi, ki so se čez noč znašli za novo železno zaveso, za katero jih je pahnil Putin. Tu ne gre za oligarhe, ampak navadne državljane, ki že danes čutijo posledice, te pa se bodo dolgoročno samo stopnjevale. Politična in gospodarska (samo)izolacija bo Rusijo pahnila desetletja nazaj v razvoju in vprašanje je, kakšna bo iz tega izšla."
Prebujena in drugačna Evropa
Vladimir Prebilič, obramboslovec: "Po enem mesecu vojne v Ukrajini je mogoče zaznati vsaj tri pomembne stvari. Prva je, da se gladka zmaga in doseganje strateških ciljev ruske strani nista izšla. Gre za veliko presenečenje na ruski strani, saj na takšen odpor Ukrajincev niso računali. Ukrajina je bila na vojno bistveno bolj pripravljena kot v času aneksije in okupacije Krima leta 2014. Druga stvar je, da je vojna poenotila mednarodno okolje, še posebno Evropo, v tem, da je agresija kršenje mednarodnega prava in da Rusija tega nikoli ne bi smela storiti. V zvezi s tem je presenetljivo to, da je Evropska unija zavzela poenoteno stališče, kar je bil velik izziv. Hkrati pa je EU dala jasno vedeti, da je poleg obsojanja pripravljena še kaj storiti, kar se kaže v izvajanju ekonomskih sankcij in v tem, da se je EU prvič v zgodovini odločila, da bo tuji državi, nečlanici povezave, dostavljala orožje. To se še nikoli ni zgodilo, tako da je ta sprememba očitna in zgodovinska. Tretja stvar je, da se je v Evropi začelo drugače gledati na varnost. Če se je še pred časom zdelo popolnoma nemogoče, da bi se na evropski celini zgodila taka vojna, se zdi, da se zdaj vsi pogovarjamo o tem, kako v čim krajšem času zagotoviti kvalitetne in učinkovite obrambne kapacitete, s katerimi se lahko zoperstavimo takim izzivom, kot ga za nas predstavlja ruska stran.
Švedska in Finska, ki sta bili zmeraj nevtralni državi, se bosta najverjetneje odločili za vstop v zvezo Nato. Nemčija je povečala svoj obrambni proračun, v katerega bodo namenili kar 100 milijard evrov investicij. To jih uvršča na tretje mesto največjih vojsk na svetu. Prav tako se kažejo spremembe v obrambnih sistemih Poljske, Latvije, Estonije, kjer se odločajo o dodatnih sredstvih za obrambo in o nabornem sistemu. Kaže se, da se je Evropa zbudila iz prepričanja, da vojna ni nemogoča. Še pred enim letom je bilo popolnoma nepredstavljivo, da bi evropske države toliko investirale v obrambo, kot to počnejo zdaj."
