Večerova ekipa v Beogradu med razmahom cepilnega turizma: Ko na Balkanu prav vse štima

Vse je super organizirano! Iz Ljubljane sva z avtom v Beograd na cepljenje s Pfizerjem prišla dva. Gotova sva bila prej kot v pol ure. Vse štima, ljudje so strašno prijazni, logistika teče kot po maslu, izkušnja je prav svetovna," ne more prehvaliti Slovenka Janža Štiftar srbske organizacije cepljenja proti covidu-19 na beograjskem Sejmu. "Za nameček lahko še sam izbereš cepivo in cepljenje je zastonj!"

Glavna cepilna postaja

Tu pod savskima mostovoma je v veliki razstaviščni hali glavna srbska cepilna postaja, pa očitno ne samo srbska, niti ne samo balkanska, ampak širša. Hala bi spričo pandemije sicer verjetno zevala prazna. Tako pa se, odkar je v Srbijo pričelo prihajati cepivo od vseh svetovnih proizvajalcev, v njej povprečno izmenja štiri do pet tisoč ljudi. V petek, ko smo bili tam, naj bi jih bilo nekoliko manj, le dobrih dva tisoč, a je tudi to veliko. Bližnje parkirišče, tudi zastonj, je bilo zasedeno na pol.

Janža Štiftar še navrže, da bo po cepljenju odhitela v Slovenijo, saj za turistični ogled zmanjka časa, če hočeš, da bo ob vrnitvi domov negativni test na koronavirus še veljaven. In doda: "Ne vem, ali bi v Sloveniji s svojimi 35 leti do poletja sploh prišla na vrsto za cepljenje. Zato sem šla v Beograd, da bom, ko bo cepljenje za mano, lahko spet normalno prehajala meje." Da, meje, ne le državne, tudi med regijami in pri nas celo kdaj med občinami.

Štiftarjeva je že odhajala s sejmišča, ki ga ne smemo zamenjati z beograjskim Starim sejmiščem na drugi strani Save, ki ga obdaja čisto neka druga avreola. Namreč strašna avreola taborišča za srbske Jude med drugo svetovno vojno, od koder so jih pošiljali v rajh, v smrt.

Anonimnost znanih Slovencev

Pred vhodom v razstaviščno halo nato slišimo malce nenavadno tiho govorico, italijanščino. Kakšnih 20 Italijanov pozorno posluša vodičko, ki jim razlaga scenosled cepljenja. Vendar je poleg dosti bolj glasna, čeprav pol manjša skupina, sestavljena iz Slovencev. Tem je že vnaprej vse jasno. Jezika pač, priznajmo, le nista tako daleč vsaksebi. V tej slovenski skupini naletim kar na nekaj znanih Slovencev. Toda, glej ga, zlomka, ko ugotovijo, da nisem prišel na cepljenje, pač pa delat novinarsko reportažo, prav vsi naenkrat utihnejo. "Ne pisat mojega imena, prosim!" Eh, zakaj pa ne, pa tebe pozna vsa Slovenija, tebe pa celi Maribor. "Ne in ne," se ne dasta prepričati sogovornika. "Ja, potem pa ne," se vdam, kar se mi takoj odvrtijo podobe slovenske nevoščljivosti in verbalne napadalnosti ter počeznega obsojanja.

​Samo za ilustracijo. Zvečer istega dne, ko sem v prvem javljanju poročal o cepljenju v Beogradu, kjer se pač cepijo tudi Slovenci, se je vsulo, da to že niso Slovenci, ker da se ne čutijo za Slovence, mogoče so (le) slovenski državljani, pa če so že doli, naj kar tam ostanejo, in podobno. Priznam, res sem srečal tudi nekaj slovenskih državljanov, ki se ne čutijo Slovence. Ker so Slovenke!

Za turizem bolj malo časa

Goričan, ki živi v Ljubljani, mi je razlagal: "Prišli smo z osebnimi avti. Po cepljenju gremo v Beogradu še na kosilo, potem pa domov, ker mi negativni test na koronavirus velja samo do sedme ure zvečer in moram do takrat biti na hrvaško-slovenski meji. Ta pot domov bo hitra, se bojim, da pravi rokenrol. Vzel bom rusko cepivo Sputnik. Upam, da bo vse v redu in da čez nekaj tednov pridem še po drugo dozo."

​Znani Rušan raje kar beži od mene. Nič noče povedati za medije, čeprav je vesel, da vidi večerovce. Mariborčan mojih let, ki tudi živi v Ljubljani, pa mi le pove: "O, jaz sem pa že dvakrat cepljen. Tokrat sem sem na cepljenje s Pfizerom pripeljal mladino, sina, stara 21 in 27 let. Čez tri tedne se vrnemo v Beograd po drugo dozo. Tu smo že od četrtka, tako da bomo lahko šli malo naokrog. Domov se vračamo v soboto."

Po razstavišču, ki je zavoljo medicinskega osebja, oblečenega v bele skafandre in z maskami oziroma vizirji videti, kakor da ste prišli na set znanstvenofantastičnega filma, naju s fotoreporterjem pospremi koordinatiorka cepljenja na sejmu Ana Petrović iz srbske vladne pisarne za informacijske tehnologije in elektronsko upravo. "Pri vhodu vsem obiskovalcem izmerimo temperaturo in jim razkužimo roke. Nato pri tej veliki mizi izpolnijo formularje, saj veste - emšo, rojstne podatke, prebivališče in podobno. Tu tudi potrdijo izbor cepiva. Danes lahko izbirajo med ameriškim Pfizerjem, ruskim Sputnikom in kitajskim Sinopharmom. Z dobavo AstraZenece imamo tudi mi v zadnjem času težave, ne le vi v Evropski uniji. Zato je tudi pri nas na voljo le občasno, danes ni. Bomo pa že prihodnji teden dobili tudi cepivo Moderne in Johnsona."

Prijava na portalu e-uprave

Pomakneva se naprej. "Ko ste izpolnili formular, vas v eni od teh kabin sprejme zdravnik, da preveri, ali imate kakšne bolezni, recimo kronične, in če ste primerni za cepljenje, ga odobri. Od danes sprejemamo tudi nenajavljene cepilce, ampak samo, če so srbski državljani ali pa če imajo v Srbiji stalno prebivališče. Tujci še zmeraj lahko pridejo samo po predhodni najavi na portalu naše e-uprave. Kdaj pridete na cepljenje, vam sporočijo po SMS ali elektronski pošti. Ta konec tedna so med tujci po večini tisti, ki so s pomočjo nacionalnih gospodarskih zbornic izkazali interes prek naše, srbske gospodarske zbornice."

Pri naslednji mizi spoznamo Jovano Ignjatović iz iste vladne pisarne, ki kandidatom za cepljenje uredi elektronsko registracijo. "Tukaj preverimo oddane podatke, ker imamo centralno vodeno elektronsko bazo podatkov, ki je povezana z bazo podatkov našega notranjega ministrstva. Vpišemo datum revakcinacije, torej drugega cepljenja, sprintamo papir s QR-kodo v srbščini, ciriličnega ali v latinici, pa v angleščini." Jovana Ignjatović mi pred računalnikom pokaže zanimivost: "Tukaj tudi sproti spremljamo, katera cepiva so odobrena v državah, od koder se k nam prihajajo cepit tujci. Evo, če zdaj kliknem tule, dobim najnovejše podatke za Slovenijo, ki me še posebej zanima, saj moj brat živi v Sloveniji in ga večkrat obiščem. Nazadnje sem bila pri njem marca. Tukaj piše, da po novem za Slovenijo velja tudi Sputnikovo cepivo."

Gledaš in se čudiš

Gledaš in se čudiš, na kaj vse so mislili, in buljiš, kako vse gladko teče. Zdaj se mi res v primerjavi s Slovenijo in njeno organizacijo cepljenja vse dozdeva kot znanstvena fantastika. Samo, da ni film, ampak je res.

​Šele pred naslednjimi kabinami se naplete nekaj vrste, ko ljudje za kanec postanejo, da jih mladenka na sredini med kakšnimi dvajsetimi kabinami levo in desno usmerja na cepljenje. Kabine so tako kot prej pri zdravnikih s treh strani obdane z montažno steno, na vhodni strani je zavesa, zasebnost zagotovljena. Dekle kar hitro drdra oziroma izklicuje številke kabin. Kam točno naj se gredo ljudje cepit, jim pokaže še z roko kot prometnik sredi križišča. "Osebje, ki usmerja ljudi, so dijaki naših srednjih medicinskih šol. Dekleta in fantje se tukaj po nekem času menjajo, sicer pa zdravniki in medicinske sestre, ki opravljajo cepljenje, to počnejo osem ur na dan. Kajti odprti smo vsak dan med 8. in 16 uro," mi pojasnjuje naprej Ana Petrović.

​Pokukava še v prostor, kjer hranijo cepiva. Medicinski tehnik Stefan Ilić odpre za nas eno od hladilnih omar s Sputnikom in našteva postopke: "Tu so doze Sputnika ena in dve, prve ampule so modre, druge rdeče. Hranimo jih pri minus 18 stopinj Celzija, uporabne so šest mesecev. Pfizer pa pride zamrznjen pri minus 70 stopinjah Celzija, v takem hladilniku zdrži pet dni, sicer pa ga je treba, ko ga vzamemo ven, uporabiti v dveh urah."

"Bravo, naši!"

Ana Petrović me popelje še v sobo za počitek po cepljenju. Stolov je tukaj menda več kot dvesto, polni so na tri četrtine. "Tukaj ljudje po cepljenju posedijo za 10 do 15 minut. Vse skupaj, če štejemo tudi čas v sobi za počitek, pri nas opravite v manj kot pol ure."

​Vprašamo jo, ali je kdo od osebja vendarle zbolel za covidom. Pa reče: "Ne bi vedela, ampak tukaj sem že tri mesece in v tem času niti kihnila nisem!" Ob koncu še malce prelistamo knjigo vtisov. Hvala na hvalo: "Sijajni ste! Bravo, naši! Hvala za ljubeznivost!" Le nekdo se je čez vso stran uspel pritožiti nad domnevno aroganco osebja. Pa mislim, da ni imelo osebje slabega dne, pač pa on. "Po cepljenju vas že čaka potrdilo, lahko pa ga dobite tudi po elektronski poti in si ga natisnete doma," še pove Petrovićeva.

Preden odideva, govorim še z govorko vladne pisarne za IT in e-upravo Marijo Nikšić - naj mi, prosim, oprosti, da sem jo v prvem javljanju za Večer pomotoma preselil v srbsko ministrstvo za zdravje -, ki mi za konec postreže še z nekaj podatki: "Do tega konca tedna smo v Srbiji s prvo dozo cepiva cepili 3,296.970 naših državljanov, drugo dozo jih je prejelo že 1,293.406. Starost cepljenih je v povprečju 59 let, sedaj prihajajo na vrsto mlajši. Na sejmu množično cepimo od 20. januarja letos in med cepljenimi je bilo okoli 40 tisoč tujcev. Večina jih je prišla iz držav bivše Jugoslavije, največ iz Severne Makedonije ter Bosne in Hercegovine, pa tudi iz Slovenije. Tudi danes so Slovenci tu, tako kot še cepilci iz Italije in Bolgarije. Gledamo sicer, da bi najprej pocepili svoje državljane oziroma vse tiste, ki živijo pri nas, da bi v državi čim prej vzpostavili kolektivno imuniteto. Če pa kdo izkaže interes, lahko pride tudi iz tujine. Ta konec tedna tujci prihajajo na cepljenje s pomočjo naše gospodarske zbornice."