Kmalu po vrnitvi iz Južne Afrike se je Winston Churchill vrgel v politiko. Svoj sloves je znal dobro in pametno izkoristiti: bil je gost na številnih prireditvah, kjer je spretno opisoval svoje vojne dogodke. Že takoj se je izkazal kot imenitni govorec, v prepričljive nastope pa je znal vtkati tudi svoja politična prepričanja. Začel je kot konzervativec ("Čeprav sem se že takrat počutil kot liberalec."), bil prvič izvoljen že leta 1899, pozneje pa, ko je tudi uradno prestopil med liberalce, prišel do pomembnejših funkcij. Od leta 1906 ga že najdemo po raznih ministrstvih, leta 1911, ko se je začel zaostrovati pomorski konflikt med Nemčijo in Anglijo, so ga imenovali na položaj prvega lorda admiralitete, prevedeno, za ministra za vojno mornarico, v Angliji enega najpomembnejših ministrskih položajev sploh.
Slovite Churchillove misli
"Če zanetimo prepir med preteklostjo in sedanjostjo, bomo hitro ostali brez prihodnosti."
"Demokracija je slaba oblika vladavine, le da boljše ne poznamo."
"Diplomat je tisti, ki dvakrat dobro razmisli, preden ne reče ničesar."
"Govor naj bo kot žensko krilo: dovolj dolg, da pokrije tematiko, in dovolj kratek, da bo še zanimiv."
"Zelo lahko se je zadovoljiti z najboljšim."
"Lepo je biti časten, še lepše je imeti prav."
"Zgodovina bo prijazna z menoj, saj jo bom kar sam napisal."
"Nacisti prihodnosti se bodo imenovali antinacisti."
Polom pri Dardanelah
Leta 1908, ko je štel dobrih trideset let, ga je zadela ljubezenska strela. Čeprav dotlej za ljubezen ni izgubljal časa in energije, je takrat, ko je na nekem sprejemu spoznal enajst let mlajšo Clementine, povsem izgubil glavo. Njuno prijateljevanje sta leto pozneje kronala s poroko, po medenih tednih v Benetkah sta zaživela skupaj v neverjetno harmoničnem zakonu, ki je trajal polnih 56 let. Ni pričevanj o tem, da bi bil kateri od njiju nezvest, veliko medsebojno naklonjenost sta kronala s petimi otroki. "Moja Clementine je moja največja opora, moj steber, moja zvezda vodnica. Brez nje ne bi zmogel in bi me že zdavnaj pobralo."
Prvo svetovno vojno je Churchill tako dočakal na zelo pomembnem položaju. To obdobje je zaznamovala njegova prva katastrofalna odločitev, da naj se zavezniki prebijejo skozi Dardanele, prisilijo Turke k umiku iz vojne in odprejo pomorske poti do Rusije. Sicer genialno zamišljena operacija je bila daleč preslabo pripravljena, končala pa se je z bolečim porazom, preko 250.000 žrtvami in hudimi političnimi posledicami - tudi za Churchilla, ki so ga nagnali s prestižnega položaja in ga obsodili na stranske vloge. Prve svetovne vojne tako ni dočakal na odru za zmagovalce, še več, poloma v Turčiji mu dolgo niso povsem oprostili.
Sovražil je marsikoga
Po vojni Churchilla še najdemo na visokih funkcijah, čeprav je nenehno skakal od liberalcev h konzervativcem in obratno. Leta 1924 je kot minister za davke uvedel slovito zlato podlago za denar, kar je v Angliji pripeljalo do velikanske brezposelnosti.
V letih po prvi vojni so se izkazali tudi njegovi ekstremni pogledi na določena takrat aktualna vprašanja. V svojih nastopih je izražal sovraštvo do komunistov, do nacistov - oboje ga bo čez leta popeljalo med nesmrtne. Sočasno so na dan udarila tudi njegova ekstremna stališča.
Sovražil je Jude in jih krivil za uspeh komunistov v Sovjetski zvezi, pa še marsičesa zraven. Čeprav je Hitlerja sovražil, je podpiral njegova judovska stališča in menda tudi poznejše postopke. Podobno kot Hitler je Churchill zagovarjal tudi evgeniko - grozljivo filozofijo, ki zagovarja preprečevanje zdravljenja genetskih bolezni. Takšna filozofija naj bi zagotovila dolgoročno bolj zdravo in inteligentno prebivalstvo, prihranila vire in zmanjšala človeško trpljenje. In še ena podobnost: tudi Churchill je verjel v neenakost med rasami in visoko na prvo mesto postavljal belce. "Anglija belcem!" je bil njegov sloviti politični slogan. Takoj za belci je postavljal Indijce, daleč za njimi pa temnopolte, črnce, ki jih "svet pravzaprav ne potrebuje". Od tod tudi prepričanje, da Britanci med kolonizacijo niso naredili ničesar narobe, "razni Indijci, ameriški in avstralski domorodci, seveda tudi drugi črnci širom po svetu pa so pač dobili tisto, kar jim pripada".
Muca in Pujsek
Winston Churchill je bil s Clementino poročen dobrih 56 let. Vse do smrti sta se medsebojno klicala z ljubkovalnimi vzdevki: ona je bila njegova muca, on pa njen pujsek.
Med nekim sprehodom sta Churcill in žena naletela na možaka, ki je obrezoval živo mejo. Ko ju je zagledal, se je strumno postavil in zaklical: "Dober dan, gospa Churchill!"
Po kratkem razgovoru sta zakonca nadaljevala pot, ko je radovedni in nekoliko užaljeni Churchill vendarle povprašal:
"Poslušaj, Clementine, a ni čudno, da je možak pozdravil tebe, mene pa ignoriral, čeprav sem angleški premier?"
"Nič čudnega, dragi. Kot premierja te ni posebej pozdravil iz preprostega razloga, ker ve, da bi bil premier vsakdo, ki bi se poročil z menoj."
Klic na pomoč
Ker je bila angleška politika nemški in tudi ruski politiki v tistih letih precej naklonjena, za ekstremista tipa Winston Churchill tam ni bilo prostora. Leta 1929 so ga nagnali z vseh javnih funkcij. Winston je poraz sprejel s stisnjenimi zobmi. S Clementine sta se umaknila v osamo, kjer se je posvetil družini in svojim drugim ljubeznim. Ob pisanju je odkril tudi svoj talent za slikarstvo: v življenju je naslikal nekaj sto del, podpisoval jih je s psevdonimom. Seveda politike ni povsem odpisal. Na svojo posest je vabil številne ugledneže, zbiral informacije, javnost pa še naprej bombardiral s pisanju proti Hitlerju in komunistom.
Minilo je deset let, toliko, da se je izpolnila večina njegovih črnogledih napovedi. Leta 1939 so ga poklicali na pomoč in mu skesano ponudili mesto lorda za admiraliteto. Še leto pozneje je takratni premier Neville Chamberlain spoznal vse svoje zmote pri popuščanju nacistični pošasti. Churcill je bil, star že skoraj 66 let, prvič imenovan za angleškega premierja.
Druga svetovna vojna in leta po njej
O Churchillu in njegovi vlogi med drugo svetovno vojno je napisanih na tisoče člankov, prispevkov, knjig, študij. Kakorkoli obračamo, je skupni imenovalec vselej isti: Winston Churchill je iz vojne izšel kot veliki zmagovalec. Njegove zasluge so nesporne, bil je edini evropski voditelj, ki je leta 1940 sploh še verjel, da se je s Hitlerjem in njegovimi trupami sploh mogoče in vredno boriti. Vsi drugi so preprosto položili orožje.
Churchill je svojo hitlerjevsko protidržo pokazal že v svojem prvem premierskem govoru: "Dragi državljani! Lahko vam obljubim le eno: boj proti Hitlerju in nacistom do zadnje kapljice krvi. Borili se bomo povsod, na morjih in oceanih, v zraku, tudi na plažah. Pa čeprav le s polomljenimi steklenicami, saj drugega orožja še nimamo. Razen obljube o tem, da se ne bomo vdali, vam nimam ničesar za ponuditi. Zgolj kri, znoj in solze. In vendar se bomo borili! Vse do neizogibne zmage nad tem največjim zlom v zgodovini človeštva!"
Vse drugo je zgodovina. Churchillova modrost, ko je na pomoč najprej poklical velikega brata z one strani velike luže - Roosevelt je razumel. Pa naslednji pakt z ideološkim sovražnikom Stalinom, takoj po tistem, ko se je Hitler spravil še nad Sovjetsko zvezo. "Najprej opravimo s Hitlerjem, o komunistih bomo razmišljali pozneje," si je brundal v brado. Pospešeno oboroževanje, trpljenje in velikanske žrtve med strašnimi bombardiranji, trpljenje in še več žrtev med bitkami. Churchill je bil hkrati premier, vojni in zunanji minister. Svoj narod je popeljal do zmage, hkrati pa na velikih sestankih sooblikoval tudi povojno podobo sveta. Ob tem je sklepal in razdiral zavezništva kot za stavo, vsak moralni prekršek je bil v primerjavi z nacističnimi dovoljen in opravičen s končnim ciljem - zmago.
Pravilno je napovedal, da bo umrl na isti dan kot oče
Naj Gandhi strada, če hoče
Med svojim vodenjem države si je privoščil nekaj takih grehov, ki bi ga v mnogih deželah stali glave. Ko je Mahatma Gandhi z znamenito gladovno stavko pozival Indijce k neoboroženemu uporu, so se Angleži ustrašili za svoje dobro ime. Ne tudi Churchill, ki je zagovarjal mnenje, da naj Gandhiju pustijo, da dela, kar želi. Torej, lahko tudi umre od lakote, če mu je tako po volji.
Ko se je začela vojna, je Angležem primanjkovalo hrane. Churchill je hitro odločil, da je bodo precejšnjo količino pripeljali iz kolonij, še največ iz Bengalije. Ko so ga opozorili na dejstvo, da bo od lakote umrlo nekaj milijonov Indijcev, če jim bo še naprej odvažal hrano, je zgolj skomigni z rameni. "Če bi tam res vladala takšna lakota, bi bil Gandhi že zdavnaj mrtev!"
Tudi do Kurdov je imel podoben odnos. "Sem izrecno za to, da proti tem neciviliziranim plemenom uporabimo bojne pline!" Čeprav so ga v vladi menda prepričevali o nasprotnem, je bilo kar nekaj plina tudi uporabljenega …
Churchillova slika za 8,3 milijona funtov
Churchillova slika, ki je bila v lasti igralke Angeline Jolie, je bila v začetku marca letos na dražbi v Londonu anonimnemu kupcu prodana za 8,3 milijona funtov. Minaret mošeje Koutoubia iz leta 1943 je menda edina slika, ki jo je Churchill ustvaril med drugo svetovno vojno. Churchill je sliko naslikal v Marakešu po konferenci v Casablanci januarja 1943, pozneje jo je podaril tedanjemu ameriškemu predsedniku Franklinu Rooseveltu. Churchill je Roosevelta povabil, naj se mu pridruži v Marakešu dan po zaključku konference. Z njim je želel deliti poglede na mesto in svetlobo ob sončnem zahodu, ki jo je sam tako zelo cenil. Razgled je na Roosevelta napravil tako močan vtis, da se je Churchill odločil, da ga bo zanj ujel na platno kot spomin na njun izlet. Angelina Jolie je sliko imela v lasti od leta 2011. Njen nekdanji mož Brad Pitt je bil navdušen zbiratelj, par je kupil nekaj znanih del, med njimi dela Banksyja in Nea Raucha.
Slovenci ga ne pomnijo po dobrem
Churchilla smo si v glavnem po slabem zapomnili tudi v nekdanji skupni državi in ga krivili, da nas je njegovo mešetarjenje stalo precejšnjega dela ozemlja (na račun poraženk Avstrije in Italije), podobne zamere so kuhali v marsikateri evropski deželi. Slovencem je zakuhal še en škandal, posledice katerega boleče čutimo še danes. Takoj po vojni je vsevprek zagotavljal, da Britanci ne bodo dopustili povojnih pobojev. In vendar so kmalu zatem prav Britanci na Koroško odpeljane domobrance izročili Titu, čeprav so lahko z veliko gotovostjo predpostavljali, kaj se bo z njimi zgodilo. Churchill je svoj nos vtaknil v vsak mirovni sporazum in iz vsakega je želel odnesti tudi kaj zase oziroma za Angleže.
Takoj po vojni pa so ga tudi Angleži imeli dovolj in ga niso vnovič izvolili. Razočarani s tempom povojne obnove so ga leta 1950 sicer še enkrat poklicali na pomoč, po tem zadnjem mandatu pa se je Churchill končno umiril in se umaknil v zasebno življenje. K svojemu pisanju, za katerega je leta 1953 prejel Nobelovo nagrado (precej bolj si je želel tiste za mir), k že omenjenemu slikanju, k ženi in otrokom. Grehi so bili pozabljeni, ostala so junaštva. Pravilno je napovedal, da bo umrl na isti dan kot oče, in ko je leta 1965 v 91. letu (!) za vselej zatisnil trudne oči, so mu rojaki pripravili enega najveličastnejših pogrebov v človeški zgodovini. Predstavnike so poslale vse države razen Kitajske. Zvonovi na Big Benu niso zvonili, vsi državljani so si nadeli črne trakove. Odšel je mož - zgodovina. In čeprav so ga eni ljubili, drugi pa sovražili, je dejstvo, da Churchill nikogar od svojih sodobnikov ni pustil ravnodušnega.
