Saj veste, hitri avtomobili, drzni vozniki (in voznice), veliko spektakularnih posnetkov, vse to, kar gledalca prilepi na kavč s pokovko v rokah. Kar seveda ni res, ker je to bolj v domeni filmskih nesmislov franšize Hitri in drzni (in njenih derivatov). Bolj ko je šla omenjena serija h koncu, manj logična je bila zgodba, fiziko pa so itak usmrtili po nekaj minutah. Zato uspešen film potrebuje zgodbo in v avtomobilizmu jih je nešteto, od zgodovine avtomobilskih znamk, velikih imen, povezanih z bencinskimi hlapi, in zgodovinskih dogodkov in tekmovanj. V zadnjem desetletju je bilo napovedanih kar nekaj filmskih spektaklov, ki pa so večinoma pogrnili na celi fronti. Dobro avtomobilsko zgodbo, ki se naslanja na dejanske dogodke, je zelo težko uprizoriti.
Leta 2013 je vse ljubitelje formule ena dosegel dolgo pričakovani film o epskem dvoboju dveh rivalov v sezoni 1976 – Nikija Laude in James Hunta. Za spektakularne posnetke v filmu Dirka življenja (Rush) je poskrbel režiser Ron Howard, v glavni vlogi pa je namestil Chrisa Hemswortha kot Hunta in Daniela Bruhla kot Nikija Laudo. Na eni strani »jebivetrski« Anglež, ki mu cigarete, popivanje in ženske niso bile tuje, na drugi strani metodični Avstrijec, ki je v svoji karieri osvojil tri naslove prvaka in leta 1976 na Nürburgringu doživel tisto usodno nesrečo, po kateri je po trčenju in ognju ostal brez las in ušesa - pa skoraj tudi brez življenja. Jeklena volja človeka z zažganimi pljuči je Avstrijcu dala, da se je vrnil in do zadnjega boril s Huntom za naslov (in ga izgubil v nalivu na dirki na Japonskem). Film je bil presenetljivo dobro sestavljen, čeprav je uspešno skril nekaj dejstev – Hunt in Lauda sta bila velika prijatelja. In tudi Avstrijec, ki ga film prikaže kot človeka z vrlinami, je bil daleč od tega. Švicarski novinar Roger Benoit je bil priča mnogim dogodkom, o katerih je nekoč dejal, da bo izšla knjiga, ko nobenega od njih ne bo več med živimi. No, Hunt je umrl v devetdesetih, Lauda pred nekaj leti, Švicar pa je tudi že krepko v sedemdesetih.
Potem smo 2019. dobili še en dvoboj, Ford proti Ferrariju, kjer Matt Damon kot Carol Shelby in Christian Bale kot dirkač Ken Miles popeljeta Ford do zmage na sloviti dirki 24 ur Le Mansa. Zmaga, s katero je ameriški modri oval pokazal nadutemu Ferrariju, da je mogoče vse, zmagati tudi brez dirkaškega pedigreja, če je le volja in človeški genij na pravem mestu (in dobro plačan). Tudi tu ne manjka spektakularnih dirkaških prizorov in nekaj tipično hollywoodskih vložkov s pretepi in popivanjem. In prav tu se začne še ena hollywoodska vrlina, ki praktično podre smisel tovrstnih filmov – za potrebe drame prikroji dogodke, vrstni red na časovnici - ali si jih preprosto izmisli. Kadar gre za enkratni dogodek, okrog katerega se vrti zgodba, to še nekako gre. Hollywood pa tako ali tako že dobro poznamo. Evropejci ne bi bili Evropejci, če ne bi bili zavistni, začeli iskati po lastni zgodovini in vzeli stvari v svoje roke.
Leta 2022 smo dobili italijanski film o Ferucciu Lamborghiniju, Italijanu, ki je iz traktorske tovarne naredil eno najbolj uspešnih znamk športnih avtomobilov. Domača italijanska produkcija se je prekucnila po dolgem in počez. To, da so v vlogo Ferrarija postavili velikega Gabriela Byrnea, ki je zasmehoval Lamborghinija in njegov poskus narediti športni avto, ni moglo rešiti filma. »Ferrari je avto za ljudi, ki želijo postati nekdo, Lamborghini pa avto za ljudi, ki to že so,« je en takih klišejev, ki se jih oklepa film. Problem filma je, da skuša v uri in pol pokazati celo zgodbo italijanskega industrialca. To pa najlažje narediš tako, da iz biografije pobereš več kot deset zanimivih dogodkov in jih brez povezave nanizaš drugega za drugim - in seveda ne pozabiš uporabiti prikrojevanja dejstev in izmišljanja. Dobra zgodba in zelo slaba izvedba.
Malo bolj posrečen je lanski film Gran Turismo, za katerega so mnogi razočarani rekli, da ni niti malo podoben igri s konzole Playstation. Seveda ne, ker film ni želel biti igra na platnu, pač pa govori o resničnih dogodkih - o fantu iz revnega delavskega okolja, ki zapravlja čas z igranjem iger, in o propadlem dirkaču, ki japonskemu Sonyju ponudi oglaševalsko kampanjo v obliki iskanja talentov, ki bi se iz virtualnega sveta pomerili s pravimi dirkači. Jann Mardenborough potem dejansko uspe preko izločilnih bojev sebi enakih sesti v pravi dirkalnik in enkrat v japonskem prvenstvu GT300 celo osvoji četrto mesto. Na pravi dirki, če smo se prav razumeli. Jann Mardenborough je prišel celo do formule tri, a je tam pogorel.
Pred dnevi je v kinematografe prišel tudi biografski film o Enzu Ferrariju. Čeprav ameriška produkcija, se spotakne ob isti problem kot film o rivalu Lamborghiniju – življenja avtomobilskih legend ne moreš stlačiti v en film, četudi se ta vrti okoli obdobja, ko je življenje znamke in tovarne viselo na nitki - in okrog udeležbe na legendarni dirki Mille Miglia. V glavni vlogi je neprepoznavno maskirani Adam Driver, ki ste ga občudovali v zadnjem delu Vojne zvezd, družbo mu dela Penelope Cruz, film je režiral Michael Mann. Tako se film zdi daljši, kot je v resnici, brez izdelanih kompleksnih likov, kar je stari Il Commendatore vsekakor bil. Ker je Mann film skušal sestaviti kot dokumentarno nanizanko, je film Ferrari brez prave energije in dolgočasen - kljub Driverjevi odlični igri.
Za čim več gledalcev je potrebna drama - da bi dobili dramo, pa so potrebni dramatični dogodki, ki si jih pač preprosto izmislijo.
Vrhunec avtomobilskih filmov z zgodbo pa je še ena dirkaška rivalska zgodba, a tokrat ne med dirkačema, pač pa med tovarnama. Film Pot do slave – Audi proti Lancii, govori o sezoni 1983 svetovnega prvenstva v rallyju, o bitki Davida in Goljata, italijanske Lancie in premočnega nemškega Audija, ki je obrnil šport na glavo z dvokolesnim pogonom. Po prevladi Audija s štirikolesnim pogonom je takratni šef Lanciinega dirkanja, Cesare Fiorio, sestavil avto z zadnjim pogonom in precej nižjo težo od dvotonskega Audija Quattro. Glavni protagonisti filma so Cesare Fiorio (Riccardo Scaramacio), Walter Rohrl (Volker Bruch) in šef Audija, Roland Gumpert (Daniel Bruhl, Niki Lauda v Rushu). Prva sta odlično opravila svoje delo, Bruhl pa ima premalo minutaže. V filmu je navedenih nekaj zanimivih dejstev, zakaj se lancia imenuje 037, kako so pretentali FIA za homologacijo avta z 200 (neobstoječimi) serijskimi primerki, pa štosi italijanske ekipe s pluženjem in posipavanjem etap v Monte Car- in še bi se našla kaka malenkost. Potem se začne sezona dvanajstih rallyjev z zmago Lancie v prvenstvu ekip in z naslovom prvaka za Audijevega dirkača Mikkolo. In od tu gre film s slabega na slabše. Spet niza ogrlico, izpušča dejstva, reže časovnico in ustvari kaos, ki bo zmedel običajnega gledalca, saj ne pove in ne pojasni niti toliko, da bi ta sploh zaznal rep in glavo, da o ljubiteljih rallyja ne govorim – ti bodo samo debelo gledali, kakšne neumnosti se dogajajo v filmu. Za potrebo dramatičnosti potem film na koncu privleče še tragični dogodek s Korzike leta 1985, ko je umrl Bettega, in naslednjega iz leta 1986, kjer je prav tako v lancii 037 umrl Toivonen - in ga preoblikuje v nesrečo s fiktivnim dirkačem na Finskem na kulisi cest, ki so nekje v Sredozemlju, in z njegovo čudežno ozdravitvijo, ravno ko na Rohrlovi lancii menjujejo ležaj v San Remu.
Če filmarji želijo pritegniti čim več gledalcev, potrebujejo dramo. Da bi dobili dramo, pa potrebujejo dramatične dogodke, ki si jih pač preprosto izmislijo. 1983. je bilo čudovito leto za rally, naslov je zadnjič pripadel avtomobilu, ki ni imel štirikolesnega pogona.
In če mislite, da boste videli pravo rally dirkanje, se motite. Z muzejskimi audiji in lanciami so se pač vozili po cestah zelo previdno in tudi zelo počasi, kar je več kot očitno. Ker pri 50 km/h ne bo letelo kamenje, vozniki teh avtov na silo »pometajo« celo na ravni cesti, kot da prvič sedijo za volanom avtomobila, kaj šele dirkalnika. In ja, ob cesto so dodali celo "nekaj" gledalcev, ki sprašujejo neumnosti, kako deluje motor, potem pa Walter Rohrl, gledalec pod krinko, razloži s sokom in slamico, kar ga vrže v grmovje. Če ne vidiš, ne moreš verjeti! In taisti ljubiteljski čebelar Walter Rohrl gre na Akropolisu med transferjem med etapama po med, da lahko potem v jarek spravi Mikkolo?
Aja, še to: iz helikopterja Fioriu javijo, da Rohl vozi dobro. Einsteini! San Remo potem prikažejo kot ključni dogodek za zmago Lancie v prvenstvu, pa še to zelo zelo nerodno. O tem, da so s kombijem pometali cesto pred etapami, ni niti besedice, pa s fintami z zapoznelim startom zaradi pasu, da se je prah polegel. Malo prej ste prebrali, da je Lancia pred sezono 1983 pripravila 037 in ga s prevaro homologirala pri FIA? Lancia 037 je dirkala že v sezoni 1982, omenjeni dogodek pa se je zgodil leto prej. Zdaj razumete, kako za lase privlečen je film.
Dirka za slavo je zamujena priložnost narediti solidno športno dirkaško zgodbo, ker svetovno prvenstvo v rallyju pač ni enkraten dogodek, pač pa obsežen celoletni projekt, razen če cilja na zelo nezahtevne gledalce, ki bodo gledali "avtočke".
Zadnji šok sledi na koncu – po nekaj obveznih faktih z zgodovinskimi fotografijami sledi opravičilo avtorjev filma, da film ni namenjen, da bi sledil resnici, pač pa je fiktiven in le navdahnjen z resničnimi dogodki. Vsaj nekaj - avtorji priznajo, da so naredili film, ki se samo dela, da je zgodovinski. Če bi si zares radi ogledali dobro zgodbo o Lancii, je na youtubu veliko boljši 18-minutni prispevek, ki ga je o tej legendarni bitki Audija in Lancie v okviru The Grand Toura sestavil Jeremy Clarkson.
Zato je toliko težje gledati filme po resničnih dogodkih kot fikcijo – Bulitt, Konvoj, Gumball, Smokey & Band so cestni filmi, ki peljejo drugače. Morda omenimo še Piaggio – Italijanske sanje iz leta 2019, ki govori o izumitelju vespe in o dogodkih, ki so pripeljali do nje, začinjenih s težavnim obdobjem preživetja in spletkami italijanskih bankirjev. Ne manjka niti ljubezenska zgodba. Vse je stisnjeno v nekaj let in čisto prijetno za ogled, film pa te dni vrtijo na Netflixu.
Je pa lani rokavico Ronu Howardu vrgel sam presvetli Joseph Kosinski, oče spektakla Top Gun in njegovega nadaljevanja. Že lani so v živo na dirkah F1 snemali za zdaj še nenaslovljeni film o formuli ena. V glavni vlogi pa bo nihče drug kot Brad Pitt kot ostareli veteran Sonny Hayes, družbo mu bosta delala Kerry Condon in Javier Bardem. Ampak film bo, čeprav je prežet s fikcijo, postavljen v realno okolje – snemali so ga med treningi na nekaterih dirkah in celo stali na štartni vrsti pred resnično dirko formule ena.
