Balkanski Hollywood: Med televizijskimi serijami so še vedno najbolj priljubljene kriminalke

Če smo bili v prejšnjih letih s področja srbske in hrvaške televizijske produkcije bolj vajeni nizkocenovnih žajfnic ter le tu in tam dobrega filma, je v zadnjem desetletju od tam prišlo nekaj serij, ki so navdušile množice, prestopile meje regij in pridobile svetovno popularnost. Srbski filmski zvezdnik Milan Marić je v intervjuju za Večer septembra lani povedal, da se dogaja renesansa srbske filmsko-televizijske produkcije. "Oblast in institucije so prepoznale, da se v produkcijo splača investirati. Odprli so se razni fondi, odobrila sredstva za snemanje. Tukaj je tudi marketing, saj podjetja, ki financirajo serije, prek njih oglašujejo, in podjetja med seboj tekmujejo, kdo bo izdal boljšo serijo," je takrat povedal o poplavi srbskih televizijskih serij.

Štorklje naredile preboj

Preboj se je zgodil leta 2007 s serijo Štorklje se vračajo (Vratiće se rode), ki je doživela do takrat nezabeležen uspeh in segla zunaj državnih mej. Gledali so jo v vseh bivših jugoslovanskih republikah. Sledila je zgodba Montevideo, bog te videl, v obliki filma in televizijske serije. Šlo je za projekt režiserja in igralca Dragana Bjelogrlića o nastopu jugoslovanske reprezentance na prvem nogometnem svetovnem prvenstvu v Urugvaju leta 1930. Za glasbeno podlago je poskrbel Magnifico. Od tod izvira famozna pesem Pukni zoro, ki je presegla serijo in je danes v Srbiji praktično ponarodela. Za tem se je usul plaz novih televizijskih produkcij, tako tistih z nacionalno frekvenco kot tistih s komercialno. Podobno kot v svetovnem merilu se je tudi v Srbiji dvignila stopnja priljubljenosti kriminalnih serij. Med prvimi kvalitetnimi in uspešnimi tovrstnimi serijami je bila Morilci mojega očeta (Ubice mog oca) z Vukom Kostićem in Nino Janković v glavnih vlogah.

Veliko slovenskega pridiha

Leta 2017 je kot strela z jasnega udaril drugi Bjelogrlićev projekt Sence nad Balkanom - v slogu serij Babylon Berlin in Peaky Blinders -, ki opeva družbenopolitično življenje v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja. Naletela je na posebno navdušenje, saj gre za prvo serijo, ki prepleta zgodovinska dejstva in fikcijo. Glasbo je ponovno podpisal Charlatan de Balkan, slovenski pečat je poleg njega seriji dal markantni Sebastian Cavazza, v drugi sezoni pa še Miha Rodman in Vlado Novak v vlogi Antona Korošca, najpomembnejšega slovenskega politika v obdobju med obema vojnama. Sence so predvajali v Sloveniji, pa tudi v svetu, saj je serijo odkupil Amazon. V naslednjih letih se je zvrstilo še veliko srbske televizijske produkcije, a je šlo bolj kot ne za blockbusterje, katerih uspeh ni trajal dolgo. Pri slovenskih spletnih televizijskih ponudnikih je možno spremljati tudi odmevno kriminalno zgodbo v obliki filma in serije Južni veter, ki je zabeležila rekordno gledanost, sploh med mladimi, ki so se navduševali nad antijunaki in niso bili prikrajšani za streljanje in dirkanje s hitrimi avti.

Posebej velja omeniti projekt Besa iz 2018. Gre za veliko mednarodno koprodukcijo bivših jugoslovanskih republik, Albanije, Velike Britanije in še drugih evropskih držav. Gledalci so iz prve roke spoznali krvno maščevanje in kaj pomeni, ko narko šef da obljubo. Med prvo in drugo sezono so pretekla tri leta in gledalci so konec preteklega leta lahko znova uživali v novih zapletih med albansko mafijo in Interpolom. Serija je skočila iz državnih okvirjev in presegla politične delitve. Slovenske barve so ponovno zastopali Cavazza v vlogi albanskega narko šefa, Jure Ivanušič, Boris Kobal in Katarina Čas.

Prelom s serijo o novinarstvu

Na Hrvaškem prav tako do pred nekaj let resnih serij skoraj niso poznali. Bili so znani po neznosno dolgočasnih žajfnicah in sitcomih, resnih projektov je bilo bore malo. Da obstaja potencial za kaj resnejšega, sta naznanili seriji Loza leta 2011 in Počivali v miru dve leti kasneje. Bum se je zgodil leta 2016, ko je luč sveta ugledal Časopis (Novine), serija režiserja Daliborja Matanića, za katero je scenarij napisal hrvaški novinar in urednik Ivica Đikić. V središču dogajanja je časopisna hiša na Reki, ki jo kupi gradbeni tajkun, z namenom, da bi prikril svoje umazane posle in da bi v korist prijatelja župana, ki kandidira za predsednika republike, pokoril še zadnjo neodvisno časopisno hišo v državi. Gre za povezavo politike in gospodarstva, pa tudi novinarstva. Tri sezone dolgo serijo je leta 2018, še pred emitiranjem druge sezone, odkupil spletni gigant Netflix.

Matanić se je po Novinah lotil novih projektov in posnel dve televizijski produkciji oziroma koprodukciji s tujino. Serijo Področje brez signala, ki govori o zadnjem socialističnem poskusu delavskega samoupravljanja, pravkar predvajajo na Hrvaški radioteleviziji in na spletnih platformah, velika ukrajinsko-hrvaška koprodukcija Tišina pa je še v montaži. Gre za ekranizacijo literarne predloge novinarja in publicista Draga Hedla o mladoletni prostituciji v dijaških domovih v Osijeku.

Kaj pričakovati po Jezeru in Vrenku?

Pa pri nas? Ob vsakoletni poplavi novih, "originalnih" domačih nadaljevank, kjer spoznavamo tragične usode glavnih junakov, je naša produkcija pred leti dognala, kaj gledalce zanima, in se odločila slediti trendom kriminalnih serij in skandinavskih noirjev. V začetku koronskega leta 2020 je na male ekrane Televizije Slovenije prišla šestdelna serija Jezero, posneta po istoimenskem romanu Tadeja Goloba.

V nedeljo, 9. januarja, se bo na prvem programu nacionalke začela druga sezona z naslovom Leninov park, nato še tretji del Dolina rož. Lani smo lahko spremljali prav tako slovensko kriminalko Primeri inšpektorja Vrenka, ki se dogaja v Mariboru. Za potrebe spletnih televizijskih platform je v zadnjem letu nastalo nekaj sitcom serij. Trendom se sledi, pa vendar morda preskromno ali ne dovolj. Zakaj ne bi uspelo nam, če je južnim sosedom? Potencial zagotovo imamo, verjetno moramo prebuditi še marketinško žilico.