Zgodbe o kekcih: Ne, to niso mačje solze ...

Sredi decembra se je po mnogih desetletjih vrnil domov iz Beograda naš prvi Kekec. V hrambi pri Jugoslovanski kinoteki je bil - s številnimi drugimi kultnimi slovenskimi filmi - vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja. Zato, ker takrat Slovenija ni imela primerne "shrambe" za shranjevanje izjemno vnetljivih nitratnih filmskih trakov. Ko je Jugoslavija razpadla, so filmi ostali v Beogradu, celih trideset let pa so se zapletali in razpletali pogovori za vračilo del, ki so obeležila zgodovino slovenske kinematografije, med njimi Štigličeva filma Na svoji zemlji in Trst, Kosmačev Dobri stari pianino, Čapkov Naš avto, Jara gospoda Bojana Stupice ... in seveda Kekec, celovečerni prvenec Jožeta Galeta, prvega "praškega študenta" med slovenskimi filmskimi ustvarjalci. Trinajst originalov filmov legendarnih režiserjev je tako spet doma.

Res pravi "gozdni mož"

Decembra 1951, po dveh partizanskih filmih (Na svoji zemlji in Trst), so kinematografi začeli vrteti šele tretji slovenski povojni film, ki je nastal v "ateljejih Triglav filma" - tako Kekec letos praznuje sedemdeset let. Je prvi film, ki ni slavil revolucije, partizanstva, ampak je prinašal povest mladinskega pisatelja Vandota, ki skoraj meji na pravljico. Tiha borba, ki se odvija med vasjo in Bedancem, ki živi v planini, se razraste v boj med malim Kekcem in njegovim Volkcem, se konča seveda z zmago Kekca. Bedanca prisili, da se za zmeraj izseli iz tistih idiličnih krajev. A Bedanec nikakor ni pravljična figura, v gorenjskih krajih je tip Bedanca resnično živel. To so bili malopridneži, "gozdni možje", ki so prosjačili od hiše do hiše, a so bili zmožni požgati domačije, če niso bili zadovoljni z gostoljubjem. Bedanca v prvem Kekcu je zaigral France Presetnik, gledališčni igralec in že takrat širšemu občinstvu "znanec" iz filma Na svoji zemlji, kjer je igral Staneta. V Večeru smo leta 1951 zapisali: "Moč Presetnikovega Bedanca je v njegovi izraziti in sijajni igri obraza, ki bi ga težko našli za to vlogo in za ta stil igre primernejšega. To je res pravi 'gozdni mož', v njegovih košatih obrvih se zbirajo gorske nevihte in njegove velike in grozeče oči švigajo kot strele."

Danes je mogoče o prvem slovenskem mladinskem filmu že na spletu prebrati tako rekoč vse - o režiserju, igralcih, scenaristih, scenografu, snemalcu, avtorju glasbe ... Le peščica jih je še med nami, pred tremi leti je v Marezigah umrl tudi Matija Barl, filmski Kekec.

Brskanje po arhivu našega časopisa odkriva, da so bili Večerovi novinarji kar nekajkrat na prizoriščih snemanja in odkrivali, česar o filmu ne boste našli na wikipediji. Za pokušino: "Ali verjamete, da so triglavanom delale mnogo večje težave kakor denimo filmska vas majčkene stvarce, kakor je na primer polž, sova, koza ..., ki v filmu nastopajo? Najti je bilo treba kravo, ki bo zelo potrpežljiva, saj jo bo dojil Bedanec, in ki bo tudi zamukala, ko bo to potrebno! In, kaj menite, ali je mogoče zapovedati polžu, naj skrije roge, kakor se to vidi na platnu? Ne, dragi moji, to niso mačje solze ... Tudi tako popolnega Volkca, kakor ga bomo videli na platnu, lahko zaigra samo tak pes, kakor je psica državne psarne Brana, ki igra poleg Kekca glavno vlogo in ki jo je prav v ta namen zdresiral znani dreser Klemenčič. Uspeh ni izostal. Volkec ne zaostaja mnogo za znano Lessie ..."

Kekec in kekci

Film je dal vsem generacijam veliko vedrine in je najbolj prepričljiv dokaz, kako trdoživ je film, ki je narejen, kot je treba. Prav Kekcu se je uspelo uvrstiti na Beneški filmski festival, na katerem je leta 1952 prejel prvo nagrado, zlatega leva za najboljši film v mladinski kategoriji. Uspeh, kakršnega slovenski film ni več ponovil.

Nagajiv radoživi fant, ki sicer zaradi svoje vedoželjnosti hitro zapade v težave, a se zna iz njih zmeraj tudi izvleči - to je naš Kekec. A nekje na poti v sodobnost je kekec postal poimenovanje z negativno konotacijo, ki označuje "omejenega človeka, ki ni dorasel delu, ki ga opravlja". Denimo: "Zdaj se je zbralo pet kekcev in že mislijo, da bodo prišli v parlament, če ustanovijo stranko ..."

Kekcem se dogaja nekaj podobnega kot janezom, beremo v jezikovni svetovalnici. Na spletni strani Razvezanega jezika pa tole: "Prosto po Mihi Mazziniju je uporaba imena literarnega junaka Kekca kot slabšalnice precej nenavaden pojav, vendar lepo prikazuje stanje duha v naši deželi. Kaže namreč na težnjo, da se posameznike v družbi, ki kakorkoli izstopajo v pozitivnem smislu, čimbolj potlači, pozabi in se namesto tega raje vzdržujeta kult in vzdušje povprečnosti."