Bolje je biti pijan kot pa star

V šestem razredu me je ravnateljica obvestila, da bom kot predstavnica pionirjev šole odpotovala v Mladenovac, in sicer z Vlakom bratstva in enotnosti. Bila sem strašno razočarana, kajti dva tedna kasneje je v pobrateno občino na izmenjavo krenil avtobus izbranih pionirjev iz celotne radgonske občine in obetal se je bistveno boljši izlet. A ko si šestošolec, se avtoriteti ravnateljice in mame, ki se ji je to zdela imenitna čast, pač ne moreš upreti. Vkrcali so me na vlak v Mariboru, skupaj z občinsko delegacijo izbranih kulturno-političnih delavcev in celo paleto vina iz Radgonskih goric. Zmedle so me zastave na peronu, slavnostni govorci v belih srajcah in pleh muzika, ki je pospremila vlak, in do konca poti v Šumadijo sem že vedela vse o namenu in tradiciji tega znamenitega vlaka, ki je sicer osemindvajset let, izmenično med Slovenijo in Srbijo, enkrat letno, obujal spomine na izgon slovenskih družin leta 1941 v Srbijo. Z današnje perspektive mi sicer ni povsem jasno, kaj je špilalo v glavah lokalnih organizatorjev, da so na takšno pot poslali otroka v družbi samih tujih odraslih, a takrat sem prvič ponotranjila stavek o tem, kako stisneš zobe in počakaš, da mine.

V Mladenovcu me je delegacija oddala v varstvo prijetni družini Kezić z dvema hčerama; Saško, ki je risala neverjetne portrete Marylin Monroe, in Ksenijo, ki je bila moja uradna gostiteljica. Ksenija je pokala od navdušenja, ker bo zaradi gostje iz Slovenije zvečer smela v športno dvorano na koncert, ki ga čaka ves Mladenovac. Nastopil bo neki totalno popularen bend, na katerega trenutno vsi norijo. Neki Plavi orkestar. Zameglilo se mi je, ker je ime obetalo bodisi narodnjake bodisi komorno glasbo. Ne eno ne drugo mi v šestem razredu pač ni dišalo. A Kezići so mi kupili karto, nama v spremstvo naložili celo falango starejših mladincev in smo šli. Prvič v življenju sem se drenjala na vhodu, vpijala vonjave švica in parfumskih vodic, stopala drugim na noge, se pustila komolčariti pod rebri in poskušala v neznosnem hrupu komunicirati z okolico. Ksenija me je predstavila svojemu razredu, atmosfera je bila odlična, čudila pa sem se, da mladi razčupani Srbi tako padajo na resno glasbo. Nato so me zaslepile dvoranske luči, v katerih je utripal ogromen oder, v zraku je bila visoka napetost pričakovanja. Najprej se je stemnilo, nato razsvetlilo in z odra je ob huronskem vpitju mase udaril bend z neko Suado in nato še s košutami, nato pa je množica skupaj z neskončno otožno pobalinskim pevcem s čepico, levitirajoč v zraku, rjula o tem, kako je bolje biti pijan kot pa star. Bila sem stara trinajst let in moja prva ekstaza je bila ekstaza koncerta, na katerem sem ponotranjila stavek, da starost ni nekaj, česar se splača veseliti.

Ko sem se vrnila v radgonsko šolo, sem sošolcem pela refren o pijanstvu in starosti in gledali so me, kot da sem v Srbiji doživela hud šok. Šele kak mesec kasneje, ko se je v garderobi to pesem začel dreti Dejan, ki je veljal za šolskega frajerja, in je Plavi orkestar igral tudi iz slovenskega radia, sem dobila zadoščenje; malo razočarana sicer, ker sem nehote vzela lekcijo, kako prvi peti neznan refren ni vedno najboljše, a do kraja zadeta s perfektnim trenutkom, v katerem se zgodi eksplozija muzike, luči, švica in totalne svobode. In vsakič, ko sem v času koronovanja kupila virtualno karto za virtualni koncert, sem stisnila zobe, da bo vse enkrat mimo in se bo že kmalu zgodil popoln koncertni trenutek.