Foto: Reuters
V teh šestih pikah je skrito mnogo več kot le pisava. Za slepe je v teh šestih pikah skrit ves svet. Že kot otrok lahko z brajico vstopiš v čudovit svet škratov, vil in drugih pravljičnih bitij, ki ti skozi prste burijo domišljijo, prihajajo v tvoje sanje, hkrati pa se kot vsi tvoji polnočutni vrstniki počasi spogleduješ z osnovnim znanjem in vsesplošno razgledanostjo, je o Braillovi pisavi zapisal slepi pesnik Sebastjan Kamenik.
Braillova pisava (poslovenjeno brajeva pisava ali brajica) je nedvomno eden večjih izumov v zgodovini človeštva, povsem primerljiv z izumom pisave starodavnih ljudstev. Ta je pomenila kvalitativni preskok v razvoju sodobnih civilizacij, podobno je izum Louisa Brailla za ljudi z odsotnostjo vida pomenil kvalitativni preskok v povsem nove možnosti. Danes Braillova pisava predstavlja osnovni izobraževalni in komunikacijski proces ter posebno kulturo slepih in slabovidnih.
Nekoč je bila le brajeva tablica, kasneje brajev pisalni stroj, danes pa računalniški brajev zaslon in/ali knjiga, napisana v brajici, to so pripomočki, brez katerih si ljudje brez vida ne morejo predstavljati življenja. Vsi ti pripomočki temeljijo na pisavi, sestavljeni iz drobnih izboklinic, ki v različnih kombinacijah pomenijo simbole za črke, številke, ločila, note, kemijske, matematične in fizikalne simbole ... Brajica človeka brez vida spremlja domala na vsakem koraku do znanja in kasneje v življenju, je zapisano v zborniku besedil, ki je nastal ob 200. obletnici rojstva Louisa Brailla.
Dve vodoravno, tri navpično, 64 znakov
Foto: Arhiv Večera
MED MITOM IN RESNIČNOSTJO
Braillova pisava je bila prirejena za večino jezikov, od albanščine do jezika plemena Zulu.
Braille je leta 1836 je na prošnjo nekega angleškega učenca dodal svoji abecedi še črko W, ki je v francoščini ni.
Izurjeni bralci Braiilove pisave lahko preberejo do 200 besed na minuto.
Šele v 20. stoletju so dokazali, da človeško čutilo za tip (blazinice na prstih) ne more sprejeti več kot šest vtisov, kar je Braille ugotovil intuitivno.
Osnova brajice je digitalna - dvojiška (binarna) izbočena pika, ki je prisotna (1) ali pa je ni (0). Tako bi lahko rekli, da je bila knjiga v brajici prva digitalna knjiga.
Ta zavod je nekega dne leta 1821 obiskal francoski oficir Charles Barbier in predstavil način sporazumevanja z izbočenimi pikami in črticami, vtisnjenimi v debel papir, ki ga je razvil za prenašanje vojaških sporočil v temi. Zato ga je poimenoval nočna pisava. Skušal ga je prirediti tudi za slepe, a tako, da ni zapisoval posameznih črk, ampak glasove. Pisavo so preizkusili Braille in njegovi slepi sošolci in ugotovili, da jim sicer omogoča branje in pisanje, a da je sistem zelo zamuden in ne dovolj vsestranski. Zato je takrat še ne trinajstletni Louis sklenil sistem zapisovanja izboljšati in je temu v naslednjih treh letih posvetil vsak prosti trenutek. Odkril je način, kako zapisati vse črke abecede, vsa naglasna znamenja in ločila ter matematične simbole z uporabo le šestih pik, ki so razporejene v liku pravokotnika. V pravokotniku sta vodoravno dve piki, navpično pa tri. S to kombinacijo je mogoče narediti 64 črk in znakov. Leta 1924 je svojo pisavo prvič predstavil sošolcem.
Leta 1827 je bila v njegovo abecedo najprej prevedena knjiga francoske slovnice, leto kasneje pa je svoj sistem razširil tudi na zapisovanje glasbe. Na ta način so slepi glasbeniki ne le brali glasbo, ampak jo lahko tudi sami skladali. Leta 1829 je izšla prva izdaja Braillove knjige Način zapisovanja besed, glasbe in preprostih pesmi z uporabo pik za slepe. To je pomenilo uradno rojstvo Braillove pisave. V uvodu je primerjal svoj izboljšani sistem s sistemom stotnika Barbiera, vseeno pa je Barbieru priznaval vse zasluge za iznajdbo pisanja s pikami.
Bela palica kot kamera za slepe
Petnajsti oktober je mednarodni dan bele palice, ki je po vsem svetu priznana kot pripomoček, ki omogoča človeku z okvaro vida samostojnost in varnost, je pa tudi simbol slepote. Bela palica se je začela uveljavljati v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, prvi naj bi jo bil uporabil britanski fotograf in glasbenik James Biggs, ki je oslepel zaradi nesreče. Domislil se je, da bi svojo palico pobarval v belo, da bi ga vozniki bolje videli. V ZDA uvedbo bele palice pripisujejo Georgeu A. Bonhamu iz kluba Lions International. Prvi posebni predpis o beli palici so sprejeli decembra 1930 v Peoriji v Illinoisu, leta 1964 pa je ameriški predsednik Johnson razglasil 15. oktober za dan varnosti z belo palico. Belo palico si lahko predstavljamo kot podaljšek prsta ali roke, s katero uporabnik skenira oziroma pridobiva informacije o tehničnih ovirah iz okolja. Je torej nekakšna kamera za slepe. Osnovni princip procesa je enak kot pri videčih ljudeh: oba pridobivata informacije iz okolja, le da eden z vidnimi zaznavami, drugi s tipnimi. Bela palica hkrati ljudem v okolju tudi sporoča, da ima človek s to palico hudo okvaro vida. Deluje kot prometni znak za videče, je zapisal Marino Kačič v članku Bela palica za slepe in slabovidne ljudi (Rikoss, 2018).
Stroka jo je dolgo zavračala
Pomen in uporabnost nove pisave je takoj prepoznal takratni ravnatelj inštituta za slepo mladino dr. Alexandre François-René Pignier. Prizadeval si je, da bi Braillovo pisavo na šoli sprejeli kot uradni sistem, a upravni odbor se s tem ni strinjal in je vztrajal pri uporabi dotlej uveljavljenega Haüyevega sistema, ki je temeljil na izbočenih latiničnih črkah, ki so bile vtisnjene v debel papir tako, da jih je bilo mogoče otipati. Odborniki so trdili, da bi bila sprememba sistema predraga, saj bi morali natisniti nove knjige in spremeniti vse učne metode na šoli. Hkrati je tedaj prevladovalo prepričanje, da bi morali slepi uporabljati isto abecedo kot ljudje, ki vidijo, kar je bil tudi glavni razlog, da je trajalo toliko časa, preden so Braillovo pisavo mednarodno sprejeli. Šele leta 1854 je Braillova pisava postala uradna pisava slepih v Franciji, leta 1878 je bila na mednarodnem kongresu izbrana za najboljši sistem za slepe. Počasi, a vztrajno se je širila po vsem svetu.
Eden večjih izumov v zgodovini človeštva
Braille tega ni dočakal. Že pred svojim 30. rojstnim dnem je zbolel za tuberkulozo. Njegovo zdravje se je ves čas slabšalo, umrl je 6. januarja 1852, star 43 let. Pokopali so ga v rojstnem Coupvrayu, sto let kasneje, leta 1952, pa so njegovo truplo premestili v pariški Panteon.
Brajico danes uporabljajo slepi, pogosto pa tudi tisti, ki zaradi okvare vida ne zmorejo brati črnega tiska. Ima ključno vlogo v življenju milijonov slepih po vsem svetu, saj jim omogoča branje književnih del ali študij skupaj z videčimi vrstniki. Braillova pisava jim omogoča, da so v stiku s svetom in tako deležni enakih kulturnih vrednot ter možnosti za vključevanje v družbo.
