Borut Planinšič
Odločilni nogometni dnevi se bližajo. V petek Danska. Prihodnji ponedeljek še Kazahstanci in ... Gremo na Euro 2024? Na naše drugo evropsko prvenstvo? "Za zdaj imamo vse, kar nas lahko odpelje na Euro v Nemčijo," začne Mladen Dabanović. Vratar z nepozabnega EP 2000. Nepozabnega ne le zato, ker je bil prvi veliki turnir Slovenije. "Kapetan je vrhunski," pohvali Jana Oblaka. "Pa Benija imamo, morda najbolj vročega mladega nogometaša na svetu," čisla Benjamina Šeška. In to še ni vse, kar potrebujemo in imamo ...
Prava ekipa. Prava stroka. In kemija
Če se je kdo v nogometu naučil, da se ne gre prehitro veseliti in ne obupati, je to on. "Bom kar besede selektorja Matjaža Keka povzel - super položaj imamo, ogromne šanse, a črte še nismo potegnili. Pazljivo je treba iti do konca. Pravzaprav moramo le ponoviti pristop s prejšnjih tekem, pa bo. Vemo, kaj uvrstitev na EP pomeni v svetu nogometa, kaj bi pomenila za Slovenijo," poudari Štajerec, ki je bil na našem prvem Euru. Ne le bil. Mladen Dabanović je eden od šestih slovenskih nogometašev, ki so v Belgiji in na Nizozemskem odigrali maksimum, trikrat po devetdeset minut. On, Željko Milinović, Džoni Novak, Aleš Čeh, Zlatko Zahovič in Mladen Rudonja, to je bila znotraj standardne enajsterice zacementirana šesterica.
Resda takrat, novembra 1999, nihče ni mogel verjeti, kaj je uspelo Sloveniji. Časi so se spremenili, malo smo se razvadili in se pozneje začeli čuditi, zakaj je treba čakati nadaljnjih 24 let, ko pa je Uefa število reprezentanc na EP vmes razširila na 24. "Ja, dolgo nas ni bilo zraven. Ampak saj nismo edini. Počakati je bilo treba, da se najde prava kombinacija. Prava ekipa. Prava stroka. Da je med njima kemija. Pa super igralca potrebuješ. In nekaj sreče," Daba opisuje recept, ki so ga Slovenci, vsaj zdi se tako pred odločilnima dnevoma kvalifikacij, končno spet našli.
Predsodek o vratarjih ne velja več
Mladena Dabanovića smo zadnja leta spoznali kot tviteraša, ki zna na družabnem omrežju pripomniti kakšno hudomušno, pikro. Njegova predstavitev na twitterju oziroma dandanes omrežju X: "Golman - opravičilo za vse neumnosti, ki jih napišem." Pa naj še kdo reče, da vratarji niso ... posebni. "Stereotip, ki se je vlekel petdeset let, je bil, da so vratarji veljali za ... no, ne najbolj bistre, bom rekel. Saj morda res nisi normalen, če greš na kopačko z glavo naprej. Že dres imaš drugačne barve in si tako nekako odmaknjen od moštva. Ampak časi so drugačni, vratarji v sodobnem nogometu že igrajo zraven, ne le branijo." Nazadnje je Daba tvitnil, no, iksnil: "Včasih so mladi igralci v 1. SNL nabirali minute ... Zdaj pač sekunde." Letelo je na tekmo Rogaška - Koper, kjer je trener Kopra Safet Hadžić Luko Žavbija zamenjal že v prvi minuti. Za pravilo o kvoti mladih, ki morajo začeti tekmo, se zdi, da je spisano za zmedo. "Jaz ne bi žogice preusmerjal k nogometni zvezi. Zahvaljujoč temu pravilu so nekateri mladi tudi izplavali na površje, kot sta Lorber pri Mariboru, Ratnik pri Olimpiji ..."
Kot se je iz klavrne podobe in vzdušja okoli nje izvila sedanja reprezentanca, tako se je zgodilo leta 1999 pod komando Srečka Katanca. Vsak ve, kje je bil, kje je gledal, kje slišal, ko ga je Milenko Ačimović zabil s polovice za Bežigradom. Ko je Miran Pavlin v snegu Kijeva zamrznil Ukrajince. "Če pošteno povem - saj v tistih dodatnih kvalifikacijah morda nismo najbolj verjeli, da nam bo uspelo. Tudi zato je Ukrajina vrhunec karier večine od nas. No, za Zlatka Zahoviča tega že ne morem reči, on je imel še precej sijajnega nogometa," se nasmehne Dabanović.
Sočutje? Ne, to je tazadnje
Tisti legendarni gol Ačimovića, visok lok, ki je letel in letel proti mreži, Aleksander Šovkovski pa se je nerodno podil za njim ... Kaj si ob tem misli vratar na drugi strani? Se zbudi sočutje stanovskega kolega? "Ne, to je tazadnje," iskreno pribije Dabanović. "Samo da je zmaga in da greš naprej. Če pride s faktorjem sreče, nič narobe. Saj tudi Stipe Pletikosa pozneje ni imel sočutja do mene, v to sem prepričan," v mislih oplazi bolečo epizodo s Hrvati iz leta 2003. A o tem pozneje. Kajti Slovenci smo najprej imeli nepozabno evropsko prvenstvo. Šokantni Charleroi ...
Kako je še v 67. minuti voditi s 3:0 proti ZR Jugoslaviji, leteti na krilih zadetkov Zahoviča in Pavlina, imeti igralca več, pa svoj krst na velikih tekmovanjih končati s 3:3? Kaj je švigalo skozi misli Mladenu Dabanoviću, ko mu ga je dvakrat stisnil Savo Milošević, enkrat Ljubinko Drulović, čeprav je že bil izključen Siniša Mihajlović, ker ga je profesionalno sprovociral Sašo Udović? "In še četrtega bi lahko dobili. Kaj je šlo skozi glavo? Vse, kar je mogoče. Od presenečenja, da smo tako dobro igrali. Do zavedanja, da smo plačali davek neizkušenosti. Ampak to je čar nogometa. Da ni konec, dokler ... res ni konec."
Imenitna imena so se na Euru 2000 podila pred njegovim golom. V Amsterdamu, na čagi z deset tisoč Slovenci, sta mu gol dala Raul in Etxeberria, na drugi strani ga je seveda dal Zaho. Norvežani Dabanovića niso premagali, mi pa njih ne, čeprav so se okoli kazenskega prostora plazili taki asi, kot so Ole Gunnar Solskjaer, John Carew, Tore Andre Flo. "Ja, do konca smo bili v igri za četrtfinale. Namesto nas je šla tja Jugoslavija. Slabo se je končalo zanjo, s šestim komadi Nizozemcev. Kdo ve, kako bi se končalo za nas."
Ena žoga, en gol spremenita vse
Dabanović je dve leti pozneje na svetovnem prvenstvu branil proti Paragvaju, tekmi s Španijo in Južnoafriško republiko sta pripadli Marku Simeunoviću. Za Slovenijo je igral do novembra 2003. Do prej omenjene tekme s Hrvati v dodatnih kvalifikacijah za Euro 2004. Tudi takrat smo imeli igralca več, kajti za Bežigradom je bil izključen Igor Tudor. In 0:0 bi nam bilo dovolj, saj smo v Zagrebu igrali 1:1 - in takrat je še veljalo pravilo gola v gosteh. Pol ure bi še morali zdržati. Pa je udaril Dado Pršo. Daba se je vrgel za žogo, a mu je pod rebri spolzela v gol. Kakšna poparjenost! Za Mladena pa večen grenak priokus, da se tako konča reprezentančna kariera. "Ko gledam s časovne distance ... Je že boleče, ja, da lahko usodo vratarja spremeni ena žoga, en gol. Takrat sem tudi v inozemstvu hitro zaključil, v Belgiji sem takrat igral. In ne, hrvaški golman Pletikosa zagotovo ni kazal sočutja," ponovi.
"Počakati je bilo treba, da se najde prava kombinacija"
Nova slovenska generacija juriša na EP. Dabanović pa je danes, pri 52 letih, vodja nogometne šole Aluminija v Kidričevem. "Rad to počnem. To je za dušo. Vesel sem za vsakega mladega, ki mu uspe. Ker vedno trdim - mladi se morajo ukvarjati s športom." Seveda, tudi njegov sin se. Jaka Dabanović je vratar Bistrice, ki si je spomladi grdo poškodoval koleno. Ravno pred enim od vrhuncev, ko je v Slovensko Bistrico na pokalni polfinale prišel NK Maribor, za katerega je njegov ata branil v obdobju 1991-1995. Kmalu se končno vrne med vratnici. "Upam, da ga bom gledal spomladi, ja. Nogomet sicer ni njegova prva stvar v življenju. Odločitev je bila vedno njegova." Ata Mladen pa je nedavno postal še trener slovenskih vratark: "Z Zalo Meršnik sem že prej delal. Pa smo se odločili, da poskusiva z njo in z drugimi tudi na tej ravni, pri ženski A-reprezentanci."
