Daj mi, Micka, občine nazaj

Aljoša Stojič
20.12.2020 05:00
Smeh ni greh.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Aljoša Stojič

Smeh in jok plešeta z roko v roki, se smeji učiteljici in pesnici Mojci Andrej. Smeh in jok sta kot del istega magnetna polja, to pa ima sodo število polov, polovico severnih, polovico južnih, Kolikor joka, vsaj toliko smeha naj bo. In ker je bilo to leto, ki se nam je s samimi sodimi številkami pred dvanajstimi meseci morda zdelo sanjsko, polno joka, ni vrag, da se v enem prihodnjih let ne bomo samo smejali - čez leta tudi temu, kako smo se po mejah svoje ljube in edine občine sprehajali in se z masko čuvali pred trdnimi delci iz sosedovih kurilnih naprav. Ko je Vlado Kreslin dobil Ježkovo nagrado (pravi je zanjo), sem si zapel njegovo Miciko (seveda prirejeno času): "Daj mi, Micka, občine nazaj, ka jes iden v drujgi kupleraj! Ne dan tebi občine nazaj, samo idi v drujgi kupleraj! Kak naj iden v drujgi kupleraj, či mi ne daš občine nazaj?" Smeh je pol zdravja, skrajni čas, da najdemo še tisto drugo polovico (zdravja), ki nam jo je ukradel virus. Tudi v Svetovni zdravstveni organizaciji se radi šalijo, češ da Božiček v sebi nosi protitelesa in bo zato vsakemu pridnemu otroku tudi letos prinesel darila. Te šale jim ne zamerim, šaljiv odnos ob začetku pandemije pa vsekakor.

Čez praznike spet bom doma. Glasbeni produkt iz osemdesetih let (avtor besedila Ivan Sivec, avtor glasbe Tadej Hrušovar) je Obvezno smer (ta virus) spet lansiral v popularne sfere. Če se malce poigramo z besedam, si zapojemo: Čez praznike spet bom doma, v naši vasi počasi življenje nam gre, pozimi virus ustavi vse.

Ko smo potisnjeni ob zid, na plan privrejo še starejši, manj znani komadi. Na enega srednješolskega sem se spomnil, celo nekaj let starejši od prej omenjenega je. Če sošolec s pedagoške Dejan Vreča (v rajnki Jugi je med vsemi 20 milijoni prebivalcev najbolj žaloval za Johnom Lennonom) danes ne bi delal na Pošti, potem bi nam po radiu prepeval našo maturantsko zafrkancijo, ki jo je spesnil za šolski bend: Štiri dni dopusta, dopusta našega, aaa, preživel bom doma ... Če že delam kot Janijev zamor’c, si pa bom res vzel cele štiri dni dopusta med božičem in silvestrovim in ga pokuril kar doma. Ljubo doma, kdor ga ima.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.