Dončićeva dilema: Košarkar naj bo malo morgen

15.08.2021 06:30
Karaoke na Severinine komade.
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Reuters

Všeč mi je ta moralna dilema: ali bi se slovenska košarkarska reprezentanca morala po dolžnosti, tako rekoč službeno udeležiti ljudskega thanksgiving cirkusa na prepolnem Kongresnem trgu, kamor so se prišli še enkrat pokazat in kao zahvalit za navijaško podporo skoraj vsi slovenski olimpijci razen njih - ali pa so imeli pravico, da dogodek prešpricajo in se zabavajo po svoje na Dončićevem žuru, ki (si) ga je priredil v restavraciji Zemono?

Kruta pomota

Ljudi, ki se jim izbira oziroma odločitev košarkarjev zdi neprimerna, sicer razumem. Mnogi, premnogi med njimi so namreč prepričani, da bi se jim Dončić in njegovi morali oddolžiti za njihovo športno-domoljubno strast, da tako rečem, ki so jo kazali z navijanjem. To bi pa res bilo še najmanj, da bi se reprezentanca odpovedala razvratu s Tomažem Kavčičem in Severino Vučković - ali jo vsaj prestavila na drug termin - in s tem dokazala, da ceni to požrtvovalnost, da so ljudje včasih vstajali sredi noči, da bi gledali tekmo, in si nasploh zaradi tekem prilagajali urnike.

Takšno pričakovanje je seveda kruta pomota. Gre za naivnost, da ne rečem egocentričnost malega človeka iz nepregledne množice, fokusiranega na prvo in edino peterko oziroma dvanajsterico. Ljudje si predstavljajo, da so objektu svoje hvala bogu začasne obsesije tudi sami kot anonimusi enako pomembni, kot je objekt pomemben njim.

Namišljeni dolg

Na neki način mi je všeč, da se je to zgodilo. Košarkarska reprezentanca je namreč dala ljudem nehote na praktičen način vedeti, da je športno navijaštvo - in nasploh fascinacija s športnimi liki - v bistvu samo psihološka manipulacija. Uspehi so za športnike same osebni izziv in zadoščenje, občudovanje množic pa je tu drugotnega pomena. Tako rekoč drugorazredna tema.

In ne čudimo se, da sta namišljeni dolg ali dolžnost športnikov do navijačev postala prvorazredna tema prav v Sloveniji. Mediji in folk sam na družbenih omrežjih so tokijske olimpijske igre pumpali do te mere, da se ob prvem najmanjšem domnevnem prekršku to ni moglo končati drugače kot z masovno moralno deziluzijo.

Absurdna želja

Razloga za to naivnost sta vsaj dva. Prvi je pobožna želja, da je šport tisti, ki nas združuje kot one size fits all nacijo, prepolno ganljivega, patetičnega šeranja interesov, čustev, identificiranja, ponosa in tudi prilaščanja zaslug.

To je zelo dvoumna in nepregledna interakcija med normalnostjo in abnormalnostjo ter med individualnostjo in kolektivizmom. Edinost, srečo, spravo, slogo, ki jih na videz bolj kot karkoli drugega producirajo športni uspehi domačih športnikov, si po eni strani želimo bolj kot vse na svetu - kar je že po defaultu zdrave pameti absurdna želja -, po drugi pa je psihološko zanimivo in socialno rentabilno biti med sabo skregan in sovražno nastrojen do drugače mislečih oziroma domnevno ali dejansko neumnih.

Tako kot si ne moremo kaj, da ne bi navijali za naše, se veselili njihovih uspehov ali travmirali ob neuspehih, pa si tudi ne moremo kaj, da se ne bi ob mnogih drugih priložnostih družbeno definirali, profilirali s konfrontativnim negiranjem stališč in vrednot drugih.

Utvare

To pa nas pripelje do drugega razloga za to navijaško naivnost. To je iluzija, da bo ta športno socialna idila trajala. Da bo pustila trajne posledice. Da je to nekaj, kar bo ostalo v nas in na nas kot narod pozitivno vplivalo.

Imamo to malo morgen. Ekumenično navdušenje in/ali žalovanje je samo epizoda brez posledic. Kdaj ta iskreno ponarejena strast ugasne, je samo vprašanje časa. In ta interval lahko traja od nekaj minut - kot pri meni, ko ob uspehu skočim s kavča ali si ob neuspehu nekaj grdega zabrundam v brado - in v obeh primerih na vse skupaj do nadaljnjega pozabim - do nekaj dni ali tednov.

Kar mene zadeva, je slovenska košarkarska reprezentanca z Dončićem na čelu naredila prav, da se ni udeležila torkove ceremonije. To se mi zdi državljansko zrelo, celo državotvorno dejanje. Moje stališče je, da so imeli ne samo pravico, da se elegantno požvižgajo na utvare, ki si jih radi delamo kot nacija, ampak celo dolžnost. Zato jim jaz osebno ne samo ne zamerim, ampak to celo cenim. Navijačem niso športniki nič dolžni, kvečjemu so navijači dolžni njim.

Zdi se mi sicer predvidljivo smešno - in tipično -, da so se raje odločili za prireditev ob glasbeni spremljavi Severine, ne pa Magnifica. Ampak to je seveda kulturna dilema, ki pa s košarko nima nobene zveze.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta