Nekoč sem se domoljubno skoraj zjokal ob pogledu na slovenske skalnate vršace

Rad bi delil z bralci ganljivo anekdoto o tem, kako sem se v mladih letih enkrat - prvič in zadnjič - skoraj zjokal od domoljubja.

Kakšna samodefinicija?!

To pišem zato, da bi malo za šalo in malo zares relativiziral to novokomponirano domoljubje, ki po zaslugi konservativcev in desničarjev - da ne rečem nacionalistov - kulminira ob letošnjih okroglih domovinskih obletnicah.

Tako recimo pod naslovom Slavimo sveti čas slovenskega rodu nekateri take žaltave razdirajo: "Stoletja so predniki hrepeneli, da bi domovina prešla tudi v državo (…). Hude preizkušnje so nas čakale na tej poti. Z ljubeznijo do naroda, tradicije, vere in kulture smo preživeli tudi komunizem, najhujšo obliko totalitarizma."

Kaj se čudite? To piše predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev.

Domoljubni? Novinarji? Kakšna je to samodefinicija?! No, saj verjamem, da so res. Seveda se pa tako deklarirajo samo zato, da bi jim podobno misleči bolj verjeli.

Vikend odsustvo

Zdaj pa ta moja larmoajantna domoljubna zgodbica.

Bilo je konec marca 1982 pri vojakih. Bil sem še ne dvajsetleten mlečnozobec, ki se je ravno začel (pod prisilo) redno briti. Dóma, staršev, prijateljev nisem videl že od 6. oktobra 1981. Dvakrat na mesec so nas popoldan in zvečer pustili v mesto, kjer smo se ob upoštevanju premnogih pogojev lahko delali, da smo svobodni. Sicer pa sem imel občutek, da sem v zaporu.

Potem pa sem si zaslužil skromen nagradni dopust. Tako imenovano vikend odsustvo. Ne čisto nepričakovano: na nekih terenskih vežbah v srbski božji materi se je izkazalo, da sem med najboljšimi strelci v četi, zato sem smel po koncu obuke čez vikend domov. Prvič po skoraj šestih mesecih.

DC-9

Bili so celo tako prijazni, da so me pustili iz kasarne že v petek ob 8. uri zjutraj, ker zaradi voznih redov in razdalj res ne bi imelo smisla potovati iz Beograda v Maribor in nazaj v dobrih 48 urah.

Tako sem s taksijem oddrvel z Dedinja na Surćin, od koder sem imel še pred 9. uro let za Ljubljano. Vozne rede sem znal na pamet. Kar tako, iz nekega sado-mazo domotožja. Bila je povezava tudi za Maribor, vendar šele popoldan ali zvečer, tako da sem raje letel na Brnik, kamor me je prišel iskat oče z avtom.

(V Jugoslaviji seveda nismo rekli: "Jebeš državo, ki nima notranjih letov." Lahko bi pa to predvideli, kajne?)

Da skrajšam: ko se je JAT-ov (ali Inex-Adrijin) DC-9 začel spuščati na brniško pristajalno stezo in se je potnikom na desnem boku odprl pogled na še zasnežene Kamniške Alpe, sem postal kar solzen in smrkav. Totalno ganjen, skratka.

Kul

So bile to solze sreče? Najbrž. Odveč je poudarjati, da še nikoli do takrat nisem bil fizično emocionalen zaradi nekih naravnih lepot. Niti se mi to ni zgodilo nikoli kasneje. Bil sem pač srečen, da grem vsaj za dva dni domov, in sem potočil solzico ob pogledu na nekaj lepega, četudi banalnega in samoumevnega kot slovenske goré.

In to jaz, brezbrižen frajer - beseda "kul" še ni bila v rabi -, ki so se mu zdele smešne vse oblike večinsko priznane sentimentalnosti in izražanja mainstream družbene pripadnosti.

Moja današnja hladnost do patriotizma in vsega nacionalnega, to včasih ponarejeno in pozersko kozmopolitiziranje verjetno izvira iz časov hlastnega in čezmernega vsrkavanja popularne in elitistične kulture in multikulturnosti, ki nista imeli prav nobene zveze s tem lokalnim rovtarstvom od sivih slovenskih vršacev pa do političnega angažmaja.

Do tega in do ljudi, ki so se s tem omamljali, sem čutil marsikdaj prezir - priznam, ne vedno sam pri sebi - ali se jim vsaj globoko čudil. V bistvu sem se moral postarati, da sem to nekako nevtraliziral.

Titanik

Danes, ko puščam tako normalne kot čudake živeti, kot jim paše, pa spet opažam, da postaja domoljubje bistveni kriterij za pripadnost, celo za tako imenovano moralno in politično neoporečnost, ki jo je nekoč od državljanov terjala zgoraj omenjena "najhujša oblika totalitarizma", pod katero smo kao tlačanili.

Dobro. Kot rečeno, nikomur več ne bom težil zaradi domoljubja. Domnevnega ali dejanskega. Toda mi bolj brezbrižni frajerji pa si tudi ne bomo tega dovolili. In to z razlogom: domoljubje, kot ga pojmujejo, ni niti razlog za vse dobro, in še tem manj opravičilo za vse, kar je slabo. Domoljubje, kot ga pojmujejo desničarji, je slovenski Titanik. Oni sami pa so orkester, ki igra naprej - kot da se nič ne dogaja.