Drava, Amazonka mojega otroštva

Lani je kot njegov rojak Stojan Kerbler praznoval osemdesetletnico. V Knjižnici Ivana Potrča na Ptuju so mu priredili razstavo Prisluškovalec in zapisovalec usod svojih malih velikanov. Je samohodec, ki so ga k pisanju zvečine pritegnile realne življenjske zgodbe ljudi, na katere je naletel na svojih žurnalističnih angažiranih poklicnih potih. Njegov opus je raznovrsten - od kratke proze do romana, od aforizmov do ugank. Sestavil in uredil je tudi prvo antologijo slovenskih pesnikov, živečih v Avstraliji, Lipa šumi med evkalipti leta 1990. Njegov biografski roman Južni povratnik: slovenski poslovnež med Mlinščico in Amazonko, o življenju brazilskega Slovenca Vladimirja Ovce, je ena najzanimivejših zgodb o uspehu iz slovenske diaspore.

Od partijca do brazilskega rotarijca

Vaše najbogatejše življenjsko obdobje je bilo med letoma 1984 do 2002 pri večjezični izseljenski reviji Rodna gruda, ki je izhajala v okviru Slovenske izseljenske matice. Kot novinar, urednik in fotograf sta vas najbolj zaznamovali Avstralija in Brazilija. Leta 1998 izdate roman Južni povratnik, zgodbo povojnega aktivista, ki se osvobodi ideoloških spon in se v São Paulu povzpne do tovarnarja. Bogato pesniško gradivo avstralskih izseljencev ste zbral v zbornik Lipa šumi med evkalipti. Izseljenci so vas očitno zelo navdihnili?
"S srčnim veseljem sem izgoreval za naše ljudi, ki so zbežali v tujino za kruhom ali zakrivili 'napačno stran' in iskali pustolovščine, odkrivali svoje talente. Moje literarno, vihravo, bohemsko življenje se je začelo že leta 1962, pri študentskem časopisu Katedra mariborskih študentov. V Ljubljani 1967., nas je 14 študentov izdalo literarni zbornik z naslovom Štirinajst; vsak je posegel v svoj polprazni žep. Med avtorji so bila bodoča znana imena, Tone Kuntner, Tone Partljič. Moja sla po svetu se je uresničila pri petletnem službovanju lektorja pri agenciji Kompas.

Ciril Zlobec mi je objavil prvo pesem

Vaša literatura je zelo raznovrstna žanrsko in tematsko - od znanstvenofantastične satire, novelistike do lirike v več zbirkah, zlasti pa ste močni v aforistiki, celo haiku in tanka vam nista tuja. Kdo so bili vaši literarni mentorji?
"Uganke sem začel objavljati v Pionirskem listu leta 1965, na pobudo Vide Kovačič, žene pisatelja Lojzeta Kovačiča. Kasneje mi je svetoval pri kompoziciji in metriki Kajetan Kovič, ki mi je 1971. izdal pri DZS mojo prvo zbirko pesmi Visoki ognji. Zamikala me je znanstvena fantastika. V Večeru so mi objavili polfantastični roman Robotronci in Sistemci. Slikanico, pesnitev o vesoljskem srečevanju različnih pevcev različnih jezikov, Čriček Zmuzniček, mi je ilustriral tržaški Slovenec dr. Ivo Petkovšek. Hrepenenje po vesolju se začenja v Slovenskih goricah, rojstnem kraju slavnih Slovencev. Prvo tehtno pesem mi je v Sodobnosti objavil Ciril Zlobec. Pisateljica Branka Jurca mi je s tankim čutom pomagala izbrati uganke, ki so izšle dvakrat v nakladi po 6000 izvodov. Uganka je moja ljuba zvrst. Zahteva uglajen ritem, igrivost, šegavost, aforistično jedrost. Tam nekje ob morju, v Izoli čaka na izid zbirka Morske uganke. Rad se spomnim Janeza Menarta, ki mi je pomagal uglasiti kmečke pesmi za zbirko Slamnata vdova, ki je moja najbolj štajerska, srčno povezana zbirka z mojimi 'malimi velikani'."
Drava, Ptujsko in Dravsko polje so močni sestavni elementi vaše literature. Kako vas kot Ljubljančana zadnja desetletja še zmeraj določajo in kako ste med domom in svetom ves čas manevrirali ustvarjalno in sicer?
"Drava je moja Amazonka otroštva, ki buči in teče skozi večino mojih pesniških proznih in ugankarskih izpovedi. Pravkar sem sestavil zbirko, ki je prerojenje iz preobilnih metaforičnih in čustvenih izpovedi v disciplinirano maniro japonskega haiku verza. Naslov zbirke bo Vodomen, v znamenju vode. Osrednja izpovedna os, ki se suče okrog vode in izseljencev, je razvidna iz treh proznih del: bujna, baročna, izrazno kipeča zbirka črtic Zeleni grebeni, Založba Obzorja 1985, Dvodomci, črtice, Prešernova družba, 1991 in Jaguar med sončnicami, Mariborska literarna družba, 2015.
V vseh teh izpovedih žehti iz mene neka zatajevanja kmečkost, spoštovanje do preprostih, garaških ljudi, kakršna sta bila moja mama in oče in so znanci in prijatelji, med katere se vse pogosteje vračam tja dol v Gorišnico, Sveto Marjeto niže Ptuja, pod griči Slovenskih goric, s Halozami v daljavi in Pohorjem, ki zaključuje to areno. To je ta moj ljubi življenjski prostor Štajerske, od koder vse to besedje izvira - poleg dejanj, seveda. Tako se vračam v svet, ki ga vedno nosim globoko v sebi."
Katera pot pa je bila za vas najvznemirljivejša - tista med kopalce opalov v Avstraliji?
"V organizaciji Slovenske izseljenske matice in Rodna grude smo s satirično igro Moj ata socialistični kulak Toneta Partljiča in slovenskimi gledališkimi igralci obiskali maja 1986 slovenske izseljence po avstralskih mestih. Takrat sem obiskal slovenske kopalce opalov v Coober Pedyju, rudarskem naselju sredi pustinje, kjer dosežejo poletne temperature 45, celo 50 stopinj Celzija. Tone Predikaka je bil doma s Ptujske Gore, Albin Oblak s Škofij, Avrelij Krmac pa iz Marezig nad Izolo. Rudarji si izvrtajo podzemna bivališča 'dug outs', kjer prebivajo po celodnevnem delu v jaških, od 20 do 30 metrov globoko. Z njimi sem preživel nekaj dni in spoznal trdo, garaško delo in slo po obogatitvi in najdbi bogatih žil svetlih opalov. Coober Pedy je kraj prišlekov z vseh koncev sveta, kjer je voda dragocenejša od zlata in tovarištvo med rudarji najvišja vrednota. A v tem mravljišču narodnosti se mnogokrat dogajajo ropi in celo uboji prišlekov, ki prihajajo iz Azije (največ Japonci), saj prinesejo s seboj gotovino za velike nakupe. Tukaj kupčujejo samo z gotovino, iz rok v roke: opal – cash. Nobenih pogodb in bančnih računov ne poznajo."

Nočna zgodba o ropu opalskega zaklada

"Ko smo mizo obložili s pivom, so mi možje povedali fantastično zgodbo. Na svoji parceli je Čeh František Pokorny z dvema kompanjonoma odkopal izjemno bogato žilo. Dan se je že nagibal v noč in v rudniku jim je začela nagajati svetilka, ki je razsvetljevala rov. Menda je prišlo do kratkega stika. Možje so sklenili, da zapustijo jašek in neopazno proslavijo najdbo v Radeka's Inn, rudarski gostilni, kjer se srečujejo rudarji po šihtu. Med njimi velja tih dogovor: Nikomur ne smeš izdati, da si našel nekaj izjemnega! V gostilni se zmeraj smukajo kakšni sumljivi tipi, ki lahko prisluškujejo pivcem. In res! Tudi ta večer je bil med njimi neki tujec, obraščen možakar, ki je vzbujal sum prisluškovalca. Vodja skupne František je ob peti steklenici piva zažarel kot opal in začel pripovedovati, da bo odprl svojo delavnico. Vsi stari mački so vedeli, kje je zakupil svojo opalsko parcelo: na Twelve Miles. Kompanjona sta ga dregnila pod rebra, naj umolkne, a on je klepetal kot mlin na veter. Eden od njiju, Jan Hečko, pa ni miroval ob šanku. Napotil se je do Twelve Miles, njihovega jaška. In skoraj bi ga zadela kap! Trije tipi so pravkar privlekli mornarsko lestev, spleteno iz vrvi, in se tiho spustili v jašek. Bliskovito ga je prešinilo: Zasuti lopove! Pograbil je odvrženo lopato in začel zasipavati jašek. Ni pa opazil enega lopova, ki je stražaril skrit za gričem grušča. Ta je pridrvel nanj, vendar se je atletu Janu Hečku posrečilo, da ga je lopnil po buči, da se je stražar zvrnil. Mimo je pripeljal rudarski kamion, videl, kaj se dogaja, in oddrvel do gostilne Radeka's po vodjo Františka Pokornega. Bliskovito se je zbrala vsa druščina iz gostilne in skovala načrt. Privlekli so vodovodno cev in jo potisnili v jašek ter vanj skotalili večje skale, da trije lopovi niso mogli splezati navzgor po lestvi. Grozila jim je zadušitev. Pripeljal se je šerif in dejal: 'Poznam jih. Štirje so. To je tolpa Milich Gang, ki ropa jaške okrog Coober Pedyja, v mojem okrožju!' Trem lopovom je spodaj začelo zmanjkovati zraka. Četrti se je prebudil iz omedlevice in izdal prav vse o skupnih ropih v zadnjem letu. Odvalili so skale, jih vklenili in odpeljali v 850 km oddaljeno ječo v Adelaide. Še prej pa so jih privedli do skrivališča, zapuščenega avtobusa sredi puščave, kjer so imeli taborišče, pod kolesi pa skrito bogato zalogo naropanih opalov. Nikoli več se niso pojavili v okrožju Coober Pedyja! František Pokorny je zelo dobro prodal svojo izjemno najdbo opalov. Med svetlimi se je zalesketalo tudi nekaj redkih, črnih, najdražjih. Bili so spomin na temno roparsko noč s svetlim koncem."