Dvojno življenje pisateljice Kaje Bucik Vavpetič

Kaja, kako premagujete izziv, ki mu površni opazovalec lahko reče celo dvojno življenje?

(Smeh.) Tako, da se tudi v svoji glavi razdelim na več osebnosti. Hočem reči, da igram več različnih vlog - Kaja mama, Kaja žena, Kaja prevajalka, Kaja pisateljica v slovenščini in Zoe. To slednje je moja služba. S tem, da ko nastopam kot Kaja, je to precej bližje mami Kaji, kot pa Zoe. Saj ne, da se pretvarjam biti kdo drug, a tisto, kar delim s svojimi bralkami kot Zoe Ashwood, so precej omejene vsebine. Ne, da svojo zasebnost in svoje ozadje skrivam, a recimo tega, da sem iz Slovenije in da imam družino, ne izpostavljam. To so različne vloge, a tudi pri običajnih službah je tako, kajne?

Je. In kdo je torej Zoe Ashwood in od kod je prišla?

Je psevdonim, pod katerim pišem knjige v angleškem jeziku. To so romance oziroma, natančneje, fantazijske romance. Že kot otrok sem veliko brala v angleščini. Fantazijske zgodbe, ki so me prevzele, niso bile zelo dostopne v slovenskem jeziku, zato sem brala v angleškem. Tudi poznala nisem nikogar, ki bi ga zanimal isti žanr. Sčasoma sem ustvarila knjižni blog, ga pisala v angleškem jeziku in se "družila" z drugimi blogerkami istega literarnega okusa. V tem krogu sem izvedela za spletni dogodek, ki združuje in spodbuja k pisanju pisatelje iz celega sveta. Takrat sem začela pisati svojo prvo zgodbo, ki je bila zanič! (Smeh.) Nisem znala postaviti strukture, razvijati likov, ustvariti novih svetov. A proces mi je bil tako všeč, da sem nadaljevala ... v tretjem poskusu je izšla prva knjiga Trust the Wolf (Zaupaj volku).

Radi ustvarjate serije zgodb in zanje ustvarite okolje oziroma njihove svetove?

Da, v ustvarjanju teh svetov in razvijanju likov najbolj uživam. In ko pravila stojijo, ko je en tak svet ustvarjen, pisanje teče. Tudi bralke so navajene, da se več zgodb dogaja v enem svetu in da stranski liki tako dobivajo svoje zgodbe. Ko najdejo svet, ki jim je všeč, želijo tam preživeti čim več časa. Tako kot jaz.

Katera je vaša najuspešnejša serija na mednarodnem trgu?

Po petih napisanih serijah je to gotovo serija "Her Ork", saj je v njej izšlo že osem knjig. In bralke si želijo še. Jaz bi se že lotila ustvarjanja novega sveta, one pa bi še kar brale o ljubezni z orki - ti mimogrede niso črni in sluzasti tako kot pri Tolkienu. V podžanru fantazijskih romanc je postalo zelo popularno branje, kjer so glavni moški liki pošasti. To je niša, ki se širi. Glavna privlačnost pa odnos z nekom, ki ima drugačne družbene navade, drugačne predstave in drugačno telo od človeškega.

Zakaj torej psevdonim?

Vedela sem, da potrebujem psevdonim, ker je praktično nemogoče v angleščini izgovoriti moje ime. Sestavila sem si seznam imen in seznam priimkov, ki so mi všeč. Potem sem preverila, katera od kombinacij je še prosta. Na srečo je bila to Zoe Ashwood, ki mi je bila tudi najbolj všeč.

Preidiva v tukaj in zdaj! Pred dnevi je izšlo vaše prvo slovensko delo Srebne vezi v novonastali zbirki Cankarjeve založbe Razmerja. Z njo in knjigo Prste stran avtorice Karmen Petric se postavljajo temelji za žanr domačih romanc. Kakšen izziv vam dajejo romance?

Študirala sem angleščino in francoščino ter v času študija prebrala gore klasik. Ob tem pa sem še vedno brala zase nekaj drugega - romance in fantastične zgodbe. Žanr romance mi je všeč, ker potrebujemo neki ljubezenski zaplet, ki bo na koncu imel srečen konec. Za razliko od ljubezenskega romana, ki nima nujno srečnega konca. Jaz moram v svojih zgodbah like pripeljati do sreče v ljubezni oziroma odnosu. Kako to narediti dvajsetkrat vedno na zanimiv način, je moj izziv.

Očitno vas pravila žanra ne omejujejo, ampak spodbujajo.

Seveda. Tudi kriminalka deluje v okviru svojega žanra - začne se s truplom in vse v zgodbi vodi k temu, da se razkrije, od kod in zakaj to truplo. Tudi pri fantaziji ustvariš svet z magijo in magičnimi bitji, ki mora stati sam po sebi, vanj pa vpleteš zgodbo. Tako se igraš v svetu znotraj tega žanra.

Zakaj sta ljubezenski roman oziroma romanca označena kot antifeministični žanr?

Ker se v še vedno patriarhalni družbi črni nekaj, kar ženske pišejo za ženske o ženskem užitku. Po drugi strani pa je žanr danes drugačen v vsebini, kot je bil v sedemdesetih ali osemdesetih letih, ko je bil moški zelo aktiven lik in ženska zelo pasivna. Moški je prevzel pravico do ženske in njenega telesa, tudi če mu ga ni eksplicitno dala. V tujini so romance zelo zrel žanr. Predvsem pa se mi zdi podcenjujoče do bralk romanc, ko jim pravijo, da jim žanr ustvarja nerealna ljubezenska pričakovanja. Da bodo zdaj hotele imeti moškega, ki je močan in čudovit. Nihče pa se ne vpraša, ali daje grozljivka nerealna pričakovanja o delovanju sveta. Ali kriminalka, kjer trupla ležijo na naokoli ... Morda, ker so to tradicionalno bolj moški žanri in zanje se predvideva, da znajo razlikovati fikcijo od realnosti. Ženske pa bodo imele čudne predstave? To me zelo moti.

Knjiga Srebrne vezi je nastala v okviru ustvarjalne delavnice ljubezenskega romana Cankarjeve založbe. Zakaj ste se po letih pisanja odločili za delavnico?

Ker doslej nisem pisala v slovenskem jeziku in tudi mojim dosedanjim knjigam ne morem reči, da so iz žanra ljubezenskega romana. Znanje, ki sem ga pridobila na delavnici, mi je resnično zelo koristilo, prav tako način dela, saj je bilo naše ustvarjanje zanimiv skupinski proces. Ko se je delavnica zaključila, sem imela napisano le prvo poglavje, čakalo me je še 420 strani. Svoje redno delo - Zoe Ashwood - sem dala na "neplačan dopust", saj ne morem pisati dopoldan kot Zoe v angleščini, popoldan pa kot Kaja v slovenščini. Tako dobra pa nisem. (Smeh.)