Eden najstarejših nerešenih zločinov pri nas: Lovil je roparja in umrl

Trideset let je minilo od smrti takrat 23-letnega Danijela Bergleza, njegov umor pa ostaja eden najstarejših nerešenih zločinov pri nas. Zločin se je zgodil 12. decembra 1991 v Ljubljani.

Na tisoče Slovencev se je takrat zapletlo v igro fair play (v prevodu poštena igra). Piramidna igra je bila to, prinesena v Slovenijo iz Nemčije, piramidne goljufije pa takrat še niso bile prepovedane, kot so danes. Igra je delovala, dokler so člani novačili nove člane, ki so za sodelovanje in obljubo po dobičku vplačevali denar - iz tega so se nato izplačevali višje pozicionirani v piramidi. Veliko ljudi je zaradi igre ostalo brez vseh življenjskih prihrankov, 23-letnega Danijela Bergleza iz Radvanja pri Mariboru pa je stala življenja.

Pred skoraj natančno tremi desetletji je v ljubljanski pivnici Jama na Kodeljevem bil sestanek, ki ga je organizirala v Mariboru živeča Margareta Tomažič - Megi. Nekaj sto ljudem je predavala o prednostih vlaganja v sistem, ki da prinaša mastne dobičke. Tomažičevo je v Ljubljano pripeljal Danijel Berglez, ki je ostal brez dela. Njegova žena Alenka, ki naj bi si bila precej blizu s Tomažičevo, je možu priskrbela dobro plačano delo, postal je šofer Tomažičeve. Vozil jo je na predavanja in tudi v Nemčijo k domnevnim organizatorjem piramidne igre.

Po končanem predavanju so 12. decembra 1991 zvečer v avtomobil spravljali prtljago, Berglez pa je odšel na stranišče. Iz množice ljudi pred pivnico naj bi se bil izluščil neznanec in pograbil edini kovček, ki še ni bil v prtljažniku. Za neznancem je proti parku nato stekel Ivan Oprešnik, ki je skupaj s Tomažičevo in zakoncema Berglez prišel v Ljubljano. Izza drevesa nekaj metrov stran se je takrat pojavil še en neznanec in ustrelil. Strel je prestrašil Oprešnika, ustavil se je, tedaj pa je iz pivnice prišel Berglez in slišal ženine krike: "Dani, kovček!" Stekel je za ubežnikom, ga po okoli 30 metrih skoraj ujel, takrat pa je znova odjeknil strel. Berglez se je zgrudil. Odpeljali so ga v ljubljanski klinični center in po dvanajstih dneh je umrl. Ubil ga je strel iz malokalibrskega orožja, da pa sta bila strelca vsaj dva, je mogoče sklepati po tem, da so policisti na kraju streljanja našli tulce dveh različnih kalibrov - poleg omenjenega malokalibrskega še tulce orožja večjega kalibra.

Nagrada ni bila nikoli izplačana

Policija, čeprav je od zločina minilo že 30 let, storilca oziroma storilce še zmeraj išče. Kaznivo dejanje je policija sprva vodila kot rop, po smrti žrtve pa se vodi kot kaznivo dejanje umora. Motiv za dejanje policiji ni znan, sklepajo pa, da je povezan z igro fair play, ker se je rop, ki se je sprevrgel v umor, zgodil po srečanju simpatizerjev te igre.

"Policija je v želji odkriti in aretirati storilce kaznivega dejanja preiskovala v zelo veliko smereh, zaslišali smo zelo veliko ljudi, opravljena so bila tudi poligrafska testiranja, preverili smo vsako informacijo, vendar storilci - menimo, da so bili najmanj trije - za zdaj ostajajo na svobodi. Lahko rečemo, da so torej skoraj vse možnosti, zakaj se je zgodilo omenjeno kaznivo dejanje, odprte, lahko izključimo le klasični umor, ko storilec pričaka žrtev in jo umori," so v preteklosti o preiskavi zločina pojasnjevali na policiji.

Med preiskavo zločina so policisti ugotovili, da v kovčku, ki so ga odnesli neznanci, ni bilo denarja, na kraju pa sta bili najdeni torba in bejzbolska palica, a nikoli se ni ugotovilo, komu pripadata. Zaradi tega so se v javnosti več let pojavljale govorice, da naj bi bila policija slabo opravila ogled kraja zločina. A na policiji to zanikajo, pravijo, da so iskali lastnika tako torbe kot palice, fotografijo torbe so objavili tudi v medijih, če bi jo kdo prepoznal in bi tako našli lastnika. A informacij, s katerimi bi prišli do lastnika, niso dobili, tako da nikoli ni bilo razjasnjeno, ali so palico in torbo s seboj prinesli storilci pred kaznivim dejanjem ali sta bili tam že prej.

Berglez je bil ustreljen s pištolo znanega kalibra, torej takšnega, ki se je tedaj uporabljal v Sloveniji kot tudi sicer v Evropi in Ameriki. A pištola je bila najverjetneje neregistrirana. Policija še vedno hrani določene predmete s kraja dejanja pa tudi oblačila mladega Danijela, ki jih je imel na sebi ob zločinu, saj kaznivo dejanje še vedno preiskujejo in ne bo zaključeno, dokler storilci ne bodo za zapahi.

Naša policija je za pomoč pri iskanju storilcev preko slovenskega biroja Interpola zaprosila tudi druge članice Interpola, predvsem so bile intenzivnejše poizvedbe opravljene v Avstriji in Nemčiji, od koder naj bi izvirali glavni organizatorji igre fair play, vendar niso prejeli nobenih koristnih informacij. Policija je po umoru tudi razpisala denarno nagrado za informacije, ki bi pripeljale do razrešitve umora, a nagrada, četudi ni bila nizka, ni bila izplačana. Ukradeni kovček se nikoli več ni pojavil v javnosti, kaj je pravzaprav bilo v njem, pa še zmeraj ni v celoti pojasnjeno. Da ni bilo denarja, pravijo pri policiji, a znano je, da se je v igri poslovalo izključno z gotovino, na sestankih so se v kuvertah delili obljubljeni zneski tistim, ki so bili na vrsti za izplačilo - tudi zaradi reklamnega učinka, saj so tako prepričali nove igralce, da se vključijo.

Očetovi očitki policiji

"Nikoli ne bom odnehal, brskal bom, dokler sem živ," nam je pred leti, malo pred 25. obletnico sinove smrti, dejal Rudi Đeferović, oče Danijela Bergleza. Do dela policije je bil zelo kritičen. Pravi, da je bilo po dogodku narejenih veliko napak pri preiskavi, doda pa, da zaradi tega, kdo vse je bil vpleten v igro, tudi ni interesa, da se zločin razčisti. Znano je namreč, da so v igri sodelovali uslužbenci VIS-a, takratne civilne varnostno-obveščevalne službe, politiki, uslužbenci ministrstva za notranje zadeve ... "Torej veliko pomembnežev," je našteval. Da je vrag v podobnostih in stvareh, ki se ne dajo pojasniti, je poudaril. Zakaj je od vseh kovčkov zunaj avta ostal prav tisti, v katerem so bili dokumenti, povezani z igro, in morebiti tudi denar, zakaj ne kakšen z oblačili, se sprašuje in doda, da običajno ljudje za najbolj pomembne stvari poskrbijo najprej. "Tisti, ki je streljal na sina, je bil dober strelec. Ni jih dosti, ki bi s skoraj sto metrov ustrelili premikajočo se tarčo tako točno. Sin je bil namreč ustreljen v prsi, v bližino srca."

Še najbolj pa se sprašuje, zakaj sta od Berglezove družbe, tudi od njegove žene, o napadu na sina izvedela šele petnajst ur po dogodku, poklicali so jih namreč šele 13. decembra okoli 13. ure. "Nihče mi o dogodkih tistega večera ni hotel nič povedati. Zakaj skrivajo, če zadaj ni kaj več?" se je spraševal oče. Prepričan je, da je sin preveč vedel o tem, kdo vse je vpleten v igro in kaj je v ozadju. Da ji sina nič ne more vrniti, nam je dejala tudi mati Zdenka, a morebiti bi bilo lažje, če bi vedeli zakaj je umrl, je dejala, prepričana sicer, da je bila povod prav omenjena igra.