Eksotinji, ki sta pod Poncami postali športni junakinji: Želja preživetje, a zgodilo se je nekaj velikega

Ne blešči se vsa sreča v kolajnah in niso junaki le v prvih vrstah ter z najboljšimi časi. Velike zmage so včasih skrite drugje. Komu že uvrstitev na nordijsko svetovno prvenstvo, ki se zaključuje v Planici, predstavlja življenjski uspeh. In komu tek med najboljšimi na svetu izpolnitev otroških sanj ali celo zgodovinski uspeh za državo. Teh zgodb kamere velikokrat ne pokažejo, a pričajo o veliki ljubezni do športa in življenja, neskončni vztrajnosti, predanosti, preskakovanju nemogočih ovir - in so navdihujoče. Sploh zgodbi Iranke Samaneh Beyrami Baher in Brazilke Brune Moura, ki sta na desetkilometrski tekmi smučarskih tekačic sicer na progi prebili skoraj pol več časa kot najhitrejše ter končali pri repu uvrščenih.

"Zelo sem vesela, ker se je prvič zgodilo, da se je Iranka uvrstila v finale. Prvič sem se prebila čez kvalifikacije, čeprav je to že moje peto svetovno prvenstvo. Pisala sem zgodovino," je žarela 31-letnica iz Teherana. Največji uspeh njene države je dosegla z uvrstitvijo v deseterico na petkilometrski tekmi, ki je potekala prvi dan prvenstva. Na enkrat daljši razdalji teden dni kasneje pa tudi ni bila brez ciljev. Čeprav ti niso bili visokoleteči, je bila srečna, ko jih je izpolnila. "Želela sem si, da ne bi bila zadnja. Na koncu sem jih kar pet prehitela, kar je velik dosežek zame. Sem med najboljšimi smučarskimi tekačicami na svetu, že da sodelujem, mi je v veliko čast," je dejala Samaneh Beyrami Baher.

Štiri leta v prevelikih čevljih

Ko je pričela zgodbo, kako se je sploh začela ukvarjati s tem športom, so postale razsežnosti njenega dosežka bolj otipljive. "Pred dvanajstimi leti sem med alpskim smučanjem opazila ljudi, ki so se vzpenjali po progi. Z njimi sem se pogovarjala in ugotovila, da je to šport. Zdelo se mi je zanimivo in sem začela. Mi nimamo posebnih prog za tek na smučeh, kar po smučiščih tekamo. Le za tekme jih naredimo." Začetki niso bili enostavni. "Kupila sem si smuči, rabljene, čevlje pa številka 44, ker nisem dobila drugih. Pri nas ni trgovin, da bi kupila smuči in drugo opremo - in tako sem štiri leta tekala v prevelikih čevljih. Nisem se lotila profesionalno, najprej sem tekla počasi in le v hrib."

Ko pa je zagrabila resno in začela redno trenirati v gorah, kakšno uro vožnje od doma, več ni imela konkurence. Čeprav je ta dokaj skromna, v celi državi je le par ducatov tekmovalcev, fantov in deklet skupaj. "Že osem let zmagujem na vseh tekmah v Iranu - oziroma na večini." V tujino se odpravi redko. "Večinoma enkrat letno. Letos sem že nastopila v Davosu in kot prva Iranka tekmovala v svetovnem pokalu." Švico si je morala arhitektka, zaposlena v biroju v iranski prestolnici, plačati sama. V Planico jo je poslala iranska smučarska zveza. Domov se bo torej vrnila kot junakinja? "Eh, saj me nihče ne pozna. Našega športa tudi ne, poznajo samo alpsko smučanje in kdo še deskanje. Moram jim razlagati, kaj počnem, toda ni mi težko. Nekoč bi rada vso znanje prenesla na otroke." In kakšne cilje si je postavila pred tem? "Bila sem že na olimpijskih igrah v Pjongčangu, v Peking pa nisem mogla, ker so poostrili kriterije. Upam, da mi uspe v Cortino in potem še na kakšne igre," je razkrila Samaneh Beyrami Baher, ki obožuje Slovenijo: "Zelo mi je všeč, zelo prijazni ljudje, gostoljubni. Vedela sem, da ima Švica lepo naravo, zdaj pa vidim, da je v Sloveniji še lepša. Naravnost čudovita je. Zagotovo se še vrnem."

Črni dnevi vzeli Peking

Na svoje prve olimpijske igre pa cilja Bruna Moura. Za Peking je sicer dosegla normo, toda Kitajska ji ni bila usojena. Še več, nadnjo so se zgrnili črni oblaki in veliko srečo ima, da je sploh ostala živa. "Dan za tem, ko sem se kvalificirala, sem bila pozitivna na covid in sem morala za deset dni v karanteno. Morala sem prestaviti let, namesto 26. januarja iz Milana bi morala odpotovati 4. februarja iz Münchna. Moja ekipa je v tem času že odšla in sem morala sama do letališča. Fant mi je rezerviral taksi, a sem bila na poti udeležena v prometni nesreči štirih vozil. Več ljudi je bilo poškodovanih, moj taksist je umrl. Jaz sem si zlomila roko na treh mestih, nogo na dveh in utrpela še druge poškodbe, tudi pljuč, zlomila sem si tri rebra. Noga še danes ni v redu, še jo zdravim. Zelo me boli, sploh med tekmo. Danes sem doživela en neumen padec, ker je nisem mogla več premikati, preveč me je bolela," je opisovala 28-letna Brazilka.

V njeno življenje je z uspehom pod Poncami posijalo sonce in je ob prečkanju ciljne črte, četudi je prehitela le štiri tekmice, zmagoslavno dvignila roke. "Le tri mesece sem trenirala in po vsem, kar se mi je zgodilo, nisem pričakovala ničesar velikega. Prišla sem za dve tekmi, trener me je pripravil, da bi preživela, potem pa sem dobila še dve bonus tekmi zraven. Ta na deset kilometrov je res vau, kul, ne morem razložiti, kako sem vesela," je vrelo iz nje. "Krasno je biti med najboljšimi na svetu. Po kvalifikacijah nisem mogla verjeti. Na SP sem sodelovala že v Lahtiju in Oberstdorfu, vendar mi ni uspelo, čeprav sem bila v boljši formi."

Čez ovire na vsakem koraku

Brazilka je v Planici zbrala tudi lepo število Fis točk, kar ji bo prišlo prav v lovu na olimpijsko vozovnico za Cortino d'Ampezzo, kar so njene življenjske sanje. Marsikaj je morala prestati, da jih ima na dosegu roke, večina ljudi bi že zdavnaj obupala. Za pomoč se je zahvalila trenerki tako pri svoji prvi ljubezni, kolesarstvu, kot na smučeh. Jaqueline Mourao, s 47 leti daleč najstarejša udeleženka tekaške preizkušnje na deset kilometrov v Planici, je bila na osmih olimpijskih igrah in v treh športih (smučarski tek, biatlon, gorsko kolesarstvo).

"Bila sem gorska kolesarka, potem sem pa izvedela, da imam težave s srcem. Moja trenerka mi je pomagala, da sem šla na operacijo. Čakati sem morala dve leti in v tem času sem se preizkusila na smučeh. Po operaciji mi na kolesu ni več šlo, izgubila sem tudi vse sponzorje. Bilo je težko, družina mi športa finančno ni mogla omogočiti, potem pa sem dobila ponudbo brazilske smučarske zveze. Poskusila sem in tako se je začelo leta 2015," je dejala Moura.

Povsem gladko pri Mouri seveda ne gre nikoli. V Braziliji ni snega in praktično ves čas je trenirala na rolerjih. Nič drugače ni od lani, ko se je po nesreči preselila k fantu na Nizozemsko. A tam vsaj lahko zbere denar, ki ga potrebuje za zimo. "Delam v kolesarski trgovini. Zelo sem zadovoljna, super je, učim se, sestavljam kolesa, včasih jih popravljam. Pomaga mi tudi pri vključevanju v družbo, učim se jezika, hkrati pa je pomemben finančni vidik, da si lahko omogočim šport." Po nesreči so jo Brazilci odrezali, veliko bremena mora prevzeti sama. "To zimo si moram plačati, naslednjo si bom verjetno tudi morala, ker mislim, da ne bom izpolnila kriterijev zveze. Še vedno se vračam po poškodbi. Ampak imam pomoč v službi, kolega je ustanovil neke vrste fundacijo. Zbrali smo že štiri tisoč evrov in s tem si lahko financiram del te sezone," v svetlejšo prihodnost zre Bruna Moura.